IN OSKARJA DOBI…

Ga/jo prepoznate? Dobri, stari John Travolta se je med zvezde prebil z mjuzikloma Vročica sobotne noči in Briljantina ter zanje požel precejšnje pohvale. Za prvega je prejel nominacijo za oskarja, za oba pa nominacijo za zlati globus.

20. julija se vrača v nori glasbeni komediji Hairspray, ki je v bistvu priredba s tonyjem nagrajenega istoimenskega broadwayskega mjuzikla iz pred štirih let, ki je v bistvu priredba istoimenskega filma iz leta 1988. Glede na to, da so zanje čase priredbe uspešnih broadwayskih predstav (Chicago, Dreamgirls) zelo “in” tudi na zahodni obali si utegne Travolta v sezoni nagrad celo priboriti kakšno nominacijo - pri oskarjih bo šlo sicer bolj na tesno, vendar pa bo zagotovo bolj uspešen tam, kjer imajo ločene kategorije za dramo in komedijo/mjuzikel (zlati globusi, sateliti).

Poleg mične gospodične z zalitimi lički na sliki, bomo poslušali še Queen Latifah, Michelle Pfeiffer (ki je v Briljantini 2 pogorela), Christopherja Walkena, in druge. Pustimo se presenetit.

Katero vlogo izbrati in pobrati oskarja? Če pogledamo samo zadnjih nekaj let vidimo, da so med dobitniki kipca večinoma igralci, ki so upodobili resnično osebo. Letos sta oskarja pobrala Helen Mirren za vlogo kraljice Elizabete II. in Forest Whitaker, ki je upodobil ugandskega diktatorja Idia Amina. V prejšnjih letih so prav tako zmagovale biografske vloge - če naštejem le nekaj nedavnih: Reese Witherspoon kot June Carter v Walk the Line, Philip Seymour Hoffman kot pisatelj Truman Capote v drami Capote, Jamie Foxx kot Ray Charels v filmu Ray, Cate Blanchett kot Katharine Hepburn v Letalcu, Charlize Theron kot serijska morilka Aileen Wuoros v Pošasti, pa Nicole Kidman kot Virginia Woolf itd. Tu so našteti le dobitniki, nominirancev je namreč še več. Več kot očitno je, da ima akademija rada upodobitve resničnih oseb, zato poglejmo kateri igralci si z dobro upodobitvijo v prihodnosti utegnejo zagotoviti vsaj nominacijo.

Pred kratkim je prišla na dan novica, da bo Morgan Freeman upodobil svojega dobrega prijatelja Nelsona Mandelo. Ta svetovno znana politična osebnost je več kot odlična podlaga za pritegnitev pozornosti akademije in prepričan sem, da Freeman ne bo razočaral, poleg tega pa si ta izjemen igralec zasluži več kot le oskarja za stransko vlogo. A o tem bo še dosti govora saj je premiera filma The Human Factor napovedana šele za leto 2009. Zato pa je na letošnjem berlinalu luč sveta ugledal film Goodbye Bafana v katerem je Mandelo upodobil Dennis Haysbert.

No naslednje leto pa bomo na velikih platnih že lahko spremljali življenje februarja letos umrle playbojeve zajčice Anne Nicole Smith. O tem, kdo je bo odigral je bilo veliko govora - med drugimje bila ena od možnih kandidatk Charlize Theron. No, vlogo je potem dobila še ena playbojeva zajčica Willa Ford - bomo videli ali premore tudi igralske čare, Charlize pa naj bi čez dve leti zablestela kot Marilyn Monroe (komaj čakam!!).

Po uspehu biografije Kraljica, bo svojo filmsko zgodbo dobila tudi princesa Diana. Upodobila naj bi jo Keira Knightley, film pa bo po besedah producenta Quentina Reynoldsa, ki se poteguje za odkup avtorskih pravic knjižne uspešnice Diana and the Paparazzi zaslužil desetkrat več kot Kraljica.

Vsi ti filmi so sicer bližnja prihodnost, vendar pa nobeden od zgornjih igralcev za omenjene vloge na 80. podelitvi ne bo prejel zlatega kipca. Bo ma mogoče uspelo komu od kar šestih igralcev, ki v prihajajočem I’m Not There igrajo glasbeno legendo Boba Dylana - med njimi celo ena ženska (Cate Blanchett, ki se letos poteguje tudi za glavno vlogo kot Elizabeta I.). Angelina Jolie, ki je v A Mighty Heart upodobila Mariane Pearl, vdovo reporterja Wall Street Journala Daniela Pearla, ki so ga leta 2002 v Pakistanu ubili teroristi in prav tako velja za eno glavnih favoritk, čeprav Pearlova ni ravno setovno znana osebnost.

No, oskarji so še daleč in v bitko se lahko vmeša še marsikdo.

Letos je akademija vabilo za sodelovanje v boju za tujejezičnega oskarja poslala kar 95 državam, kar je največ do sedaj. Lani je vabilo prejelo 83 držav, filme pa jih je poslalo 61. Po pravilih akademije mora biti film v posamezni državi predvajan vsaj sedem zaporednih dni med 1. oktobrom 2006 in 30. septembrom 2007, posnet pa mora biti na 35 ali 70 milimtereski filmski trak oz. v digitalnem formatu, ki zadostuje pogojem. Pred dvema letoma Avstrija ni mogla prijaviti izredno uspešnega filma Skrito (med drugim je prejel nagrado evropske filmske akademije kot najboljši film) kljub temu, da ga je režiral avtrijski režiser Michael Hanake in je tudi avstrijska produkcija, ker je bil posnet v francoščini, ki ni avstrijski uradni jezik. Akademija je zato lani spremenila pravila – po novem lahko vsaka država prijavi film v katerem koli jeziku razen v angleščini, vendar mora imeti angleške podnapise.

Prav tako je akademija spremenila način izbora nominirancev. Ta je lani prvič potekal v dveh krogih tako, da so lahko pri izboru sodelovali tudi čani, ki živijo v New Yorku. V prvem krogu je več sto članov odbora za tujejezični film v Los Angelesu iz vseh prijavljenih filmov izbralo devet produkcij. V drugem delu pa se izbere pet nominirancev, ki jih določijo glasovi desetih naključno izbranih članov akademije, ki prihajajo bodisi iz New Yorka bodisi iz Los Angelesa.

Države imajo za dostavo filmov in obrazcev za prijavo časa do prvega oktobra letos. Vsaka država se izbora kandidatov loti na svoj način. Za Slovenijo (za enkrat neuspešno) to opravlja Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU).

Akademija vsako leto medse povabi filmske umetnike, ki so se v zadnjem času dokazali s svojim delom. Letos je vabilo za članstvo, ki daje seveda tudi pravico voliti dobitnike oskarjev, prejelo 115 filmskih ustvarjalcev. Članstvo v tako elitni organizaciji vsekakor velik privilegij, zato akademija izbira le najboljše iz stroke. Pred štirimi leti je sprejela politiko omejevanja števila članov na največ 150 letno in tako stabilizirala število na nekaj manj kot 6000 članov.

Največ članov akademije je igralcev, zato je tudi povabilo prejelo največ teh. Poleg lanskoletnih prvič nominiranih Adriane Barraze, Ryana Goslinga, Jackiea Earle Haleya, Jennifer Hudson in Eddieja Murphyja so bili povabljeni še Jennifer Aniston, Steve Carell, Daniel Craig, Aaron Eckhart, Christopher Plummer in Michael Sheen. Pa še nekja manj uveljavljenih igralcev. Mesto v akademiji si je zagotovilo tudi 6 režiserjev (med njimi Paul Greengrass), 9 scenaristov, 6 montažerjev, 8 mojstrov kamere, 7 zvočnih mojstrov, 7 animatorjev, 9 delavcev na področju vizualnih učinkov, 4 skladatelji in drugi ustvarjalci na tem področju.

Beneški filmski festival je najstarejši svoje vrste in spada poleg Cannesa in Berlina med tri najpomembnejše svetovne filmske festivale. Že 64. bienale po vrsti se bo letos odvijal med 29. avgustom in 8. septembrom. Tako kot za vse velike festivale je tudi za beneški pomembno kateri film ga bo odprl. Lani so izbrali Črno dalijo Briana De Palme, ki je veliko obetal a se je na koncu izkazal za veliko polomijo.

Celoten letošnji izbor filmov v tekmovalnem programu še ni znan. So pa zato organizatorji sporočili kateri film bo imel čast odpreti letošnjo mostro. Film sem na blogu že omenil, saj velja za zelo močnega favorita v tekmi za oskarje. Atonement je delo mladega britanskega režiserja Joa Wrighta, ki je pred tem posnel le en celovečerec (uspešnico izpred dveh let Prevzetnost in pristranost). 35-letni režiser je tudi tokrat za glavno vlogo izbral Keiro Knightley, kateri je prav prej omenjeni film prinesel prvo nominacijo.

Po romanu Iana McEwana je scenarij napisal oskarjevec (prirejeni scenarij Nevarna razmerja) Christopher Hampton. Zgodba nas ponese v leto 1935, ko se na najbolj vroč dan tega leta pripeti dogodek, ki usodno vpliva na potek številnih življenjskih zgodb. 13-letna Briony Tallis, ki z družino živi v viktorijanski graščini, po spletu nesrečnih dogodkov in napačnih interpretacij po krivem obtoži sestrinega fanta (James McAvoy - gledali smo ga v Zadnjiem škotskem kralju) zločina, ki ga ni storil in tako uniči ljubezen med njim in njeno sestro Cecilio (Keira Knightley). Na stara leta je Briony upodobila Vanessa Redgrave, ki lahko preseneti in pobere nominacijo v stranski vlogi.

Beneški festival tako z izbiro otvoritvenega filma, ki ga je prvič v zgodovini režiral mlad igralec, sledi letošnjemu motu - osredotočenje na inovativne filme še uveljavljajoče se režiserje. Aja pa še to: zlatega leva za življensko delo bo prejel Tim Burton, ki se ponovno vrača na velika platna z Johnnyem Deppom v priredbi broadway-skega musicla Sweeney Todd. (Več o tem filmu kmalu.)

Cate Blanchett trenutno gotovo velja za eno nabolj iskanih igralk. Pred tremi leti je odlično upodobila Katharine Hepburn in dobila oskarja. Lani je bila nominirana za vlogo v Zapiskih o škandalu, kjer je igrala mlado učiteljico, ki se zaplete v razmerje s svojim učencem. Svojo prvo nominacijo pa je prejela leta 1999 za vlogo deviške kraljice Elizabete I. v filmu Elizabeta. Očitno je bila ta kraljica zajeban karakter saj igralke, ki si jo upajo upodobiti, požanjejo odlične kritike. Judi Dench je svojega edinega oskarja prejela, ko je to kraljico upodobila v Zaljubljenem Shakespearu, čeprav se je pojavila le v štirih prizorih, skupno za približno 8 minut, kar je druga najkrajša ženska vloga, ki je prejela oskarja (najkrajša je 5 minut in 40 sekund dolga predstava Beatrice Straight v filmu Network).

Helen Mirren ima za sabo nedvomno zmagovalno leto. Ne le da je za upodobitev sedanje angleške kraljice Elizabete II., pobrala vse večje filmske nagrade; dobila je tudi emmya, zlati globus in nagrado igralskega ceha za glavno vlogo v tv filmu Elizabeth I.

Kot se za eno največjih zgodovinskih ikon spodobi, je seznam igralk (in tudi igralcev!!), ki so jo upodobile precej dolg. Judith Anderson, ki je že leta 1968 rdečelaso kraljico upodobila v tv filmu Elizabeth the Queen je prejela nominacijo za emmya. Dvakrat, vendar manj uspešno (vsaj ne za nominacijo), jo je upodobila tudi Bette Davis leta 1939 in ponovno 1955. Glenda Jackson jo je upodobila leta 1971 v Mary, Queen of Scots, nominacijo pa je prejela njena on-screen nasprotnica Vanessa Redgrave za glavno vlogo kraljice Mary. Zagotovo eno najbolj znanih in zabavnih upodobitev njenega veličanstva, pa je zagrešila nepozabna Miranda Richardson v kultni seriji Črni gad.

Cate Blanchett se letos na velika platna ponovno vrača kot Elizabeta I. v zgodovinskem spektaklu The Golden Age, ki prav gotovo velja za favorita vsaj v kategoriji scenografije in kostumografije, čeprav se od njega veliko pričakuje in utegne mešati štrene tudi v glavnih kategorijah. Vedno odlični Geoffrey Rush se bo tako kot Blanchettova poskusil v isti vlogi kot pred osmimi leti, ko se mu je nominacija izmuznila (nominiran je bil za BAFTO). Veliko možnosti pa se v stranski kategoriji pripisuje tudi Cliveu Ownenu. O tem, da bo Cate opravila odlično delo ne dvomim. Ali se je akademija tečne angleške kraljice že naveličala pa bomo videli januraja.

Akademija vsako leto nekoliko dopolni in popravi svoja stroga pravila. Večina jih je sicer bolj birokratske narave. Spodaj so navedene tri najbolj opazne spremembe.

Leta 1999 je akademija sprejela pravilo, da se omeji število nominirancev v glavni kategoriji na največ tri producente, ki imajo največ zaslug pri nastajanju filma. Zaradi tega pravila je pogosto prihajalo do sporov med velikim številom producentov, ki zaradi kompleksnega načina financiranja filmov sodeluje pri njegovem nastajanju. Akademija je tako letos dopolnila pravilo z določbo, da so nominirani “trije producenti, ki imajo največ zaslug”. Komite producentske veje akademije je predlagal še, da bi v redkih in izrednih primerih dodali še kakšnega producenta na seznam nominirancev tako, da je pravilo fleksibilnejše.

Na zadnji podelitvi se je zapletlo prav tu. Ko so objavili nominacije, imena producentov za Našo malo mis in Dvojno igro še niso bila določena. Producentski ceh je nekaj dni kasneje podal zasluge za produciranje Dvojne igre le Grahamu Kingu, ne pa tudi so-producentu Bradu Grayu. Ker se akademija drži dogovorov ceha je tako Gray, kljub vloženi pritožbi izpadel tudi iz seznama nominirancev in oskarja je tako februarja dobil King. Z jasnejšo določitvijo, se producenti z manjšimi zaslugami tako ne bodo mogli več pritoževati.

Podobne spremembe je doživela kategorija za scenografijo. V tej kategoriji se podeljuje oskarja “production designer-ju” (oblikovalcu scene), in “set decorator-ju” (opremljevalec prostorov). V izrednih situacijah se po novem lahko nominira kar dva oblikovalca scene ali dva opremljevalca prostorov, vendar skupno največ tri v tej kategoriji.

Celovečerni animirani film je z novim pravilnikom dobil tudi novo definicijo. Tako se za tega oskarja lahko potegujejo filmi, ki so animirani vsaj 75%, dolgi najmanj 70 minut in narejeni s “frame-to-frame” tehniko.

Potem ko je zadnja leta veljalo, da imajo v kategoriji glavnih igralk veliko več možnosti mlade in lepe zvezdnice, se je na zadnji podelitvi pokazalo, da tudi starejše igralke lahko posežejo po nominacijah (Judi Dench, Meryl Streep) in celo zlatu (Helen Mirren). V letu, ko oskar praznuje častitljivih 80 let se v boj zanj podaja tudi nekaj častitljivih igralk. Legendarna Julie Christie je svojega prvega oskarja prejela že pri rosnih 25. letih za uspešnico Darling, nominirana pa je bila še za McCabe & Mrs. Miller in Afterglow. Sicer pa je njena največja uspešnica zagotovo klasični Dr. Živago. Zadnja leta sicer ne sprejema več glavnih vlog saj pravi, da ji svet v katerem živi ni všeč in se raje posveča političnim ciljem. Pa vendar smo jo v zadnjih letih videli v več filmskih uspešnicah: V iskanju dežele Nije, Troja in Harry Potter. Nazadnje smo jo pri nas lahko gledali v drami Skrivno življenje besed, v kateri je igrala tudi mlada kanadska igralka in režiserka Sarah Polley. Ta jo je prepričala, da sprejme glavno vlogo tudi v njenem naslednjem projektu Away from her, ki je bil premierno prikazan na lanskem filmskem festivalu v Torontu. V nejm Christiejeva igra Fiono, lepo žensko v šestdesetih, ki boleha za Alzheimerjevo boleznijo, zato njen mož Grant (Gordon Pinsent) obotavljivo privoli, da jo hospitalizirajo. Scenarij o dolgoletni in preizkušeni zakonski zvezi je bila dobra podlaga, da je Christiejevava izoblikovala vlogo, ki bo akademiji všeč - ne pozabimo, da so smrtno bolni liki zelo priljubljeni, ko se izbira kandidate za oskarja.

Še ena filmska legenda, ki ji letos pripisujejo velike možnosti, je 6-kratna nominiranka Vanessa Redgrave. Svojega prvega in (za enkrat) edinega oskarja je dobila leta 1978 za stransko vlogo v filmu Julia. Januarja je praznovala svoj 70. rojstni dan, vendar še kar naprej neutrudljivo snema, saj jo bomo letos lahko videli kar v štirih filmih. V drami Antonement igra Briony Tallis v zadnjem obdobju njenega življenja - pisateljico, ki sestrinega ljubimca obtoži kriminalnega dejanja, ki ga ni storil in tako močno vpliva na potek številnih življenjskih zgodb. Tu jo sicer utegne zasenčiti mlada Keira Knightley, zato pa naj bi imela Redgraveova več možnosti za nominacijo za glavno vlogo v filmu Evening, kjer je upodobila umirajočo žensko, ki svojima hčerama pripoveduje o ljubezni iz mladih dni. Enega od likov v filmu igra tudi Meryl Streep, ki se utegne potegovati za nominacijo v stranski vlogi. Rekorderka v oskarjevskih nominacijah, ki je lani prejela že štirinajsto (za Hudičevko v Pradi) še kar ne počiva, saj ima v ognju še eno baje zelo obetavno žezlo. Meryl ima akademija očitno izredno rada in dejstvo, da bi bila nominirana dve leti zapored verjetno ne bo bistveno vplivalo na njeno odločitev. Prav gotovo lahko ponovno pričakujemo izjemno predstavo od, po mojem mnenju, ene najboljših igralk v zgodovini filma. Na svojo 15. nominacijo lahko upa s politično dramo Lions for Lambs, v kateri se prepletajo usode vojaškega voda v Afganistanu, kongresnika (Tom Cruise), novinarke (Meryl Streep) in profesorja (Robert Redford).

Dvakratna oskarjevka Jane Fonda, ki je na nedavnem filmskem festivalu v Cannuesu prejela nagrado za življenjsko delo, se je pred dvema letoma po 15 letih vrnila na filmska platna s komedijo Snaha da te kap, ki se je izkazala za precejšnjo polomijo. Letos se ponovno vrača v komični drami Georga Rule, kjer je predstavljeno razmerje med Fondo, njeno hčerko (Felicity Huffman) in vnukinjo (Lindsay Lohan), vendar pa bo tudi ta film po zelo slabih kritikah verjetno kaj kmalu utonil v pozabo. Od te filmske legende tako najbrž še nekaj časa ne moremo pričakovati kakšnega kakovostnega izdelka. Pravzaprav se bo verjetno počasi umaknila iz javnega življenja in v naših spominih ostala le še kot sexy Barbarella, ki btw naslednje leto po štirih desetletjih ponovno prihaja na velika platna - glavna igralka še ni znana, verjetno pa bo bolj težko dosegla kulten status, ki ga je s to vlogo dobila Jane.

MTV-ijeve filmske nagrade veljajo za pravo nasprotje oskarjevsekga glamurja, vendar so s svojimi bizarnimi kategorijami dobrodošla popestritev v množici nagrad, ki jih vsako leto podeljujejo že vsakemu wannabe zvezdniku. Na koncu večera sicer ni toliko pomembno kdo je zmagal, kot to kdo je imel kaj oblečeno, kdo je nastopal in kdo je izvedel boljši skeč. Na že 16. podelitvi zlatih kokic, ki je bila sinoči v Los Angelesu, pa je bila glavna zvezda Paris Hilton, ki ni bila niti nominirana - veliko se je namreč govorilo o njenem (za nekatere težko-pričakovanem) odhodu za rešetke, ki se bo zgodil te dni. Jupii!!

Mladi, ki so za zmagovalca nekaj tednov glasovali preko interneta so za za najboljši film preteklega leta izbrali drug del Piratov s Karibov, Johnny Depp pa je dobil zlate kokice za najboljšo vlogo. Za odlično uživitev v kapitana Jacka Sparrowa je bil leta 2004 nominiran tudi za oskarja, kar pa se kljub ohranitvi kakovostne igre ni ponovilo ob drugem delu (je pa dobil nominacijo za zlati globus), zato tudi ni pričakovati, da se bo ob tretjem, saj akademija nerada dvakrat nominira isto, čeprav odlično vlogo.

Jack Nicholson je prejel nagrado za najboljšega negativca. Morda mu je to nekako ublažilo razočaranje, ker ga akademija za vlogo v Dvojni igri letos ni nominirana, kar se tudi meni zdi velika krivica. S tem je premagal tudi Meryl Streep, ki se je v isti kategoriji potegovala za popovko z vlogo v komediji Hudičevka v Pradi.

Po zlatem globusu je Sacha Baron Choen snel še MTV-jevo nagrado za svoj danes že legendarni lik kazahstanskega novinarja Borata, poleg tega pa je skupaj s Willom Ferrellom pobral še nagrado za najboljši poljub.

Jaden Smith, ki je navdušil v filmu V isaknu sreče, kjer je zaigral ob očetu Willu Smithu (ta je za to vlogo prejel drugo nominacijo za oskarja), je bil izbran za najboljšega novinca. MTV Generation Award oz. nagrado za življenjsko delo pa je dobil Mike Mayers, ki je gotovo najbolj poznan kot Austin Powers, v slovenska kina pa ta teden prihaja s trezjim delom Shreka.

Letošnja nova kategorija je najboljši poletni film, ki ga še nismo videli. Med številnimi pričakovanimi uspešnicami so mtv gledalci izbrali akcijski spektakel Transformers. Vsekakor je nagrada dobra reklama za prihajajoči film, kar pa se oskarjev tiče lahko računa kvečjemu na kakšnega tehničnega (vizualni učinki, zvok, montaža).

Komurkoli omenite celovečerne risanke jih bo takoj povezal s studiem Disney, ki je v svoji dolgi zgodovini ustvaril nešteto danes klasičnih risank. Legendarni Walt Disney, oče še bolj legendarne Miki Miške, je dolgo veljal za simbol družinske zabave. Prva celovečerna risanka - Senguljčica in sedem palčkov, za katero je dobil čisto posebno nagrado akademije (enega velikega oskarja in sedem malih), je na velika platna prišla že daljnega leta 1937 in navdušila staro in mlado. Sledilo je nešteto risank, ki so dosegale izjemne uspehe v kino blagajnah, Lepotica in zver pa je bila celo nominirana za najboljši film leta 1992.

Celovečerne risanke so svojo kategorijo na podelitvi oskarjev dobile šele leta 2002, ko so bili zlati časi Disneyeve ročne animacije že v zatonu. Zato pa je bila v vzponu računalniška animacija, brez katere si danes ne predstavljamo več dobre risanke. Studio Pixar, ki je bil ustanovljen leta 1986 je na začetku izdeloval kratke risanke; z leti pa je tehnika precej napredovala in z njo tudi Pixarejv apetit. Leta 1995 so na trg postavili prvo celovečerno računalniško-animirano risanko Svet Igrač, ki je takrat prejela posebno nagrado akademije. Risanka se je izkazala za izjemen uspeh, saj je bila najdonosnejši film tistega leta v ZDA. To se je zgodilo ravno v času, ko so Disneyeve animacije po sušnih 80ih ponovno dobile krila (Lepotica in zver (1991), Aladdin (1992) in megalomanski Levji Kralj (1994)). V naslednjih letih je Disney izdal še nekaj animiranih filmov: Pocahontas (1995), Notredamski zvonar (1996), Herkules (1997) in Mulan (1998), ki pa niso v nobenem pogledu mogle konkurirati igračam.

K računalniški animacijam so se zatekli tudi drugi studii. DreamWorks je leta 1998 izdal Mravljnica Z, istega leta pa je Pixar na ogled postavil Življenje žuželk. Medtem ko je Disney še nekaj časa vstrajal na klasični animaciji in pri tem tonil vse globje (Egipčanski Princ, Pot v El Dorado, Atlantida, idr.) so pri DeramWoksu uspeli s Shrekom, pri Foxu z Ledeno dobo, Pixar pa je nizal uspehe s Pošastmi iz omare in Iskanjem malega Nema. Nove risanke niso bile dobro sprejete le pri gledalcih ampak tudi pri akademiji, ki je vse omenjene nagradila z nominacijo, Nemo, Shrek in Neverjetni pa so kipec odnesli domov.

Disney je leta 2005 dokončno pokopal klasično animacijo in za debelih 8 milijard ameriških dolarjev odkupil Pixar, s katerim je do tedaj le tesno sodeloval. Lani so njihovi Avtomobili pridirkali oskarjevsko nominacijo (+ še eno za najboljšo izvirno pesem).

In kako kaže letos? Pixar v boj pošilja film o podgani, ki izvrstno kuha a zaradi slabega glasu na katerem je njena živalska vrsta nima ravno veliko upanja na uspeh v elitnih pariških restavracijah. Ratatouille je napisal in zrežiral Brad Bird, ki je svojega prvega oskarja dobil za Neverjetne tako, da lahko znova pričakujemo izvirno zgodbo z duhovitimi dialogi in zanimivimi karakterji.

V četrtek tudi v naša kina prihaja tretji del zgodbe o zelenem spaku, ki je v prvem vikendu predvajanja zaslužil 121 milijona $ - več kot kateri koli drugi animirani film doslej. Shrek tretji, ki poleg prej omenjene podgane, prav gotovo velja za enega glavnih favoritov za najboljši animirani film tega leta, ni edino želo, ki ga ima letos DreamWorks v ognju. Bee Movie izide šele 2. novembra, vendar zaradi izjemne oglaševalske akcije že vsi govorijo o njem. Jerry Seinfeld, eden od producentov in vodilni glas v tej težko pričakovani animiranki je že posnel vrsto napovednikov, v katerih oblečen v čebelo zganja norčije - tak se je prikazal tudi na nedavnem festivalu v Cannesu.

Še eden od animirancev, ki utegne mešati štrene na 80. oskarjih je Foxov legendarna serija, ki letos dobiva celovečerno podobo. The Simspons Movie, ki ga lahko pri nas pričakujemo konec julija, je zgodba o eni najbolj znanih družin na svetu, ki nas kratkočasi že od leta 1989.

V primeru, da bo ob koncu leta 16 ali več celovečernih animiranih filmov ustrezalo kriterijem, ki jih določa akademija in bo prvič nominiranih 5 risank bo katerega od prostih mest morda zasedel Sonyev Surf’s Up, ali Alvin and the Chipmunks. Iz konkurence je po izredno slabih kritikah že izpadel Happily N’Ever After.

V nedeljo se je na francoski rivieri zaključil naprestižnejši, najbolj znan in oh in sploh najboljši filmski festival, kar jih premore naš planet. Cannes uspešno krmari med blockbusterji in “filmi z vsebino”, kar mu daje edinstven pečat. Veliko število zvezdnikov, ki se je tudi letos povzpelo po znamenitih stopnicah v filmsko palačo mu zagotavlja odmevnost in glamur, kakovostni filmi pa ga postavljajo na visoko raven.

Vsako leto je pomembna odločitev organizatorjev tudi kateri film bo otvoril festival. Po lanski Da Vincejevi Šifri (ki se je izkazala za eno največjih razočaranj leta 2006) so letos kot prvega predstavili film My Blueberry Nights, ki sicer ni putil globjih vtisov, je pa zato toliko več pohval prejela Norah Jones, ki je ob Judu Lawu doživela svoj filmski krst. Bo morda sledila Jennifer Hudson, prav tako izvrstni pevki, ki je za svojo debitanstko vlogo letos prejela oskarja?

Veliko možnosti za svojega drugega oskarja naj bi letos imela tudi Angelina Jolie, ki je v netekmovalnem delu festivala predstavila svoj najnovejši izdelek A Mighty Heart v katerem je upodobila Mariane Pearl, vdovo reporterja Wall Street Journala Daniela Pearla, ki so ga leta 2002 v Pakistanu ubili teroristi.

Kontroverzni režiser Michael Moore je leta 2004 domov odnesel zlato palmo za svoj danes najbolj znani izdelek Fahrenheit 9/11, ki je služil predvsem kot propaganda zoper Busha pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. Moore se je celo odpovedal možnosti za osvojitev oskarja in prekršil stroga pravila ameriške filmske akademije, ki prepovedujejo objavo dokumentarca na televiziji v 60 dneh po končanem predvajanju v kinodvoranah, saj je želel, da pred volitvami film vidi čim več Američanov. Letos se je spravil na farmacevtsko industrijo in razkriva obupne razmere v ameriškem zdravstvenem sistemu. Dolgo pričakovani Sicko, ki že sedaj velja za enega glavnih favoritov za dokumentarnega oskarja, ponuja presenečenje tudi za Slovenijo, saj vsebuje posnetke Naše male klinike (> video).

Zlato palmo je prejel mali film, ki pa je ves čas veljal za enega glavnih favoritov. 4 meseci, 3 edni in 2 dni obravnava nezakoniti splav v komunizmu in bi Romuniji lahko prinesel prvo nominacijo za tujejezičnega oskarja.

Poleg omenjenih filmov so v Cannesu največ prahu dvignili še Gus Van Sant s še enim svojevrstnim izdelkom Paranoid Park (prejel je precej mlačne kritike), krvoločni Tarantino, ki je v sklopu Grindhousa lansiral Death Proof in pa seveda Oceanovih 13, ena od mnogih trilogij, ki bodo v letošnjem letu doživele svoj zaključek. Za razliko od Emira Kusturice, ki je s filmom Obljuba razočaral, pa je David Fischer ponudil odličen triler Zodiac, ki temelji na resnični zgodbi o serijskem morilcu iz konca 60ih, katerega identita še danes ostaja skrivnost. To sicer ni prvi film posnet o njem (tisti izpred dveh let se je odrezal precej slabo >), je pa zagotovo prvi, ki mu morda uspe pridobiti naklonjenost ameriške filmske akademije (za prirejeni scenarij?, zagotovo pa ima možnosti za oskarja za fotografijo)