IN OSKARJA DOBI…

Filmski svet je danes izgubil še enega sijajnega umetnika. Michelangelo Antonioni, odlični italijanski režiser, je umrl v svojem 95. letu starosti in za sabo pustil sicer manjši, pa vseeno izreden opus. Podobno kot filmski velikan Kubrick, je tudi Antonioni prisegal na kvaliteto in ne kvantiteto. Med nekaj več kot 30 filmi zagotovo najbolj izstopa v angleščini posneti Povečava, ki mu je prinesel oskarjevski nominaciji za režijo in scenarij ter zlato palmo. Omeniti velja še filme Avantura, Noč (zlati medved), Mrk in Rdeča puščava (zlati lev). Leta 1993 mu je evropska filmska akademija podelila priznanje za življenjsko delo, dve leti kasneje pa je častnega oskarja prejel še od ameriške akademije, katerega pa mu je iz stanovanja v Rimu ukradel vlomilec. Z oskarjem ali brez, Michelangelo Antonioni ostaja velik režiser, katerega zapuščina je obogatila tako evropsko, kot svetovno kinematografijo.

Poslovil se je eden največjih umetnikov evropskega filma. Ingmar Bergman je v svojem plodnem življenju režiral več kot 60 filmov in zanje pobral nešteto nagrad in odličnih filmskih kritik. Njegov najbolj znan in hvaljen film je Sedmi pečat iz leta 1957, vendar zanj razen posebne nagrade žirije na festivalu v Cannesu ni prejel nobene omembe vredne nagrade. Švedski je priboril tri oskarje za tujejezični film: The Virgin Spring, Through a Glass Darkly in Fanny & Alexander. Slednji je dobil še kipce za scenografijo, kostumografijo in fotografijo, medtem ko je bil Bergman nominiran za režijo in scenarij. Nominiran je bil še za scenarije filmov Divje jagode (1957), že omenjeni Through a Glass Darkly (1961) in Jesenska sonata (1978). Kriki in šepetanja je bil leta 1972 poleg režije in scenarija nominiran tudi za najboljši film. Od akademije pa je prejel še nominacijo za režijo filma Face to Face in spomsinko nagrado Irvinga G. Thalberga. Doma ima še zlato palmo, berlinskega medveda, francosko nagrado cesar, nagrado za življensjo delo ameriškega ceha režiserjev in evropsko filmsko nagrado za življenjsko delo.

Za njegovo kreativnost so skrbele tri muze. Bibi Andersson je režiral v kar 13 filmih, Ingrid Thulin je zaigrala v destih, prav tako kot ena od njegovih petih žena Liv Ullmann. Zanimivo, da je bil poročen z igralko imenovano Ingrid Bergman, ki pa ni v nikakršnem sorodstvu s slavno hollywoodsko divo s katero je sodeloval le pri dveh filmih.

Evropski in svetovni filmski svet je danes izgubil zagotovo enega največjih ustvarjalcev na svojem področju, ki je za seboj pustil dediščino izrednih filmskih izdelkov, ki bodo navdihovale in zbujale občudovanje še naprej.

Veliko potencialnih oskarjevcev svojo premiero doživi v Benetkah, saj je blišč tega najstarejšega filmskega festivala odlična reklama, ki pritegne ne le člane akademije pač pa tudi filmske kritike in druge “podeljevalce” najrazličnejših nagrad. Letos bo to še posebej izrazito saj kar 11 od 22 filmov v tekmovalnem programu govori angleško, kar ena glavnih prednosti oskar-winner-wannabejev! Med 29. avgustov in 8. septembrom se bo po rdeči preprogi sprehodilo cel kup hollywoodskih zvezdnikov, med drugim Keira Knightley in Vanessa Redgrave, katerih na tem blogu že omenjeni film Atonement bo festival odprl.

Brian De Palma se po lanskem neuspehu vrača s kolažem zgodb o ameriških vojakih v iraški vojni imenovanim Redacted. Zna biti zanimivo vendar upam, da se mu bo uspelo izogniti kičastemu, nabruhanjesilijočemu ameriškemu patriotizmu. Če bo poskušal De Palma popraviti vtis, pa se bo imel Ang Lee težko delo premagati samega sebe (njegova Gora Brokeback je pred dvema letoma namreč osvojila zlatega leva). V kitajščini posneta drama Lust, Caution govori o aferi med mlado žensko in vplivnim politikom v času druge svetovne vojne.

Paul Haggis je napisal scenarij za dva oskarjevca - Million Dollar Baby in Crash. Trenutno sodeluje tudi pri nastajanju novega Bonda, v Benetkah pa bo predstavil svoj tretji režiserski izdelek za katerega je seveda napisal tudi scenarij. V drami In the Valley of Elah bodo Tommy Lee Jones, Charlize Theron in Susan Sarandon poskušali izvedeti kaj se je zgodilo z vojakom, ki je izginil kmalu po tem ko se je vrnil iz Iraka. Če jim bo bo Haggis na jezik položil ustrezno besedilo utegne kateri izmed njih prejeti kakšno nominacijo ali celo svojega drugega oskarja.

The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford temelji na resničnih dogodkih in prikazuje zgodbo enega najbolj razvpitih roparjev divjega zahoda, ki ga je ubil pajdaš, da bi pobral razpisano nagrado in sebe rešil pred vislicami. V glavnih vlogah bomo gledali Brada Pitta, ki je lani zaman upal na nominacijo v Babilonu, Caseya Afflecka (mlajšega brata veliko slavnejšega Bena) in Mary-Louise Parker (najbolj znano kot mati samohranilko in preprodajalko ganje v zabavni seriji Weeds). Film, ki ga je režiral sicer neznani Andrew Dominik bi lahko bil eden najuspešnejših v tem letu.

I’m Not There sem že omenil na tej strani. Zagotovo eden izvirnejših izdelkov beneškega festivala, saj v njem kar sedem igralcev skoči v kožo Boba Dylana. Cate Blanchett je ena izmed njih in po videnem clipu lahko rečem le, da je zadovoljila moja pričakovanja. Režiser in so-scenarist Todd Haynes sicer še ni uveljavljen filmski mojster, je pa bil že nominiran za izvirni scenarij Far from Heaven.

Omeniti velja še Kena Loacha, starega znanca Benetk, ki pa zlatega leva še nima v svoji vitrini. Po lanskem uspehu v Cannesu (zlata palma za The Wind That Shakes the Barley) se na Mostri predstavlja z It’s a Free World…. Peter Greenaway pa nam bo predstavil biografijo znamenitega slikarja Rembrandta Nightwatching.

Znana pa sta tudi že prva dobitnika. Zlatega leva za življenjsko delo bo letos prejel vedno svojevrsten Tim Burton. Čeprav beneški festival ni potekal vsako leto pa še vedno velja za najstarejšega, saj je bil prvi prirejen že leta 1932. Ob letošnji 75. obletnici bodo podelili tudi posebno nagrado, ki jo bo prejel eden najbolj znanih italijanskih režiserjev in 2-kratni dobitnik oskarja (za režijo in scenarij zgodovinskega spektakla Zadnji kitajski cesar) Bernardo Bertolucci.

Veliko je izvrstnih igralcev, ki si ne le po mojem mnenju, zasluži oskarja ali celo dva, vendar se mu/ji ta spretno izmika. Kako relevanten sploh je zlati kipec, ko določamo kdo je dober igralec/igralka? Je pet nominacij Kate Winslet manj vrednih kot oskar, ki ga ima Gwyneth Paltrow? Je kipec Jacka Palancea pomembnejši od kopice odličnih vlog v katerih se je preizkušal Kevin Bacon in sploh ni bil nominiran!! Zakaj se zdi, da akademija nekaterih ne mara ali jih preprosto spregleda medtem, ko daje zasluge drugim za njihovo ne tako odlično delo. Kdo ima sploh pravico odločati kdo naj oskarja dobi? Zakaj se jaz sploh lahko delam pametnega in kritiziram odločitev, ki jo je sprejelo okoli 6000 najboljših filmskih ustvarjalcev? Lep, že 100x slišan pregovor pravi, da imajo vsake oči svojega malarja in verjetno bi moral vsak podeljevati svoje oskarje, da bi le ti romali v prave roke.

Ampak vseeno… halooo! Kdaj bo oskarja dobila Kate Winslet? Do sedaj je imela nekoliko smole, ker se je vedno pomirila z močno konkurenco, vendar ji v bližnji prihodnosti gotovo ne uide. Naslednje leto se v kino vrača s filmom Revolutionary Road, v katerem bo po 11 letih zopet združila moči z Leonardom DiCapriem, režiral pa jo bo njen mož, oskarjevec Sam Mendes. Zgodba postavljena v 50 leta prejšnjega stoletja o mladem paru, ki se premaguje težave in vzgaja dva otroka utegne biti dobra podlaga za razvoj lika, ki bo impresioniral akademijo.

Kdaj ga bo dobila Toni Collette, pa John Malkovich in John C. Reilly? To je verjetno le vprašanje časa, vendar pa kipca zagotovo ne bosta nikoli videla že pokojna velikana – Alfred Hitchcock in Stanley Kubrick.

Pri oskarjih prihaja do nekakšnega paradoksa, saj jih ima veliko dolgo pozabljenih igralcev, ki so se izkazali z le nekaj dobrimi vlogami, nato pa izginili v anonimnosti – kdo se spomni Marlee Matlin, ki se je po nagradi za glavno žensko vlogo preselila na televizijo in jo gledamo v bolj ali manj uspešnih serijah. Prav tako se s svojo kariero po zmagoviti noči oskarjev ne morejo pohvaliti Helen Hunt, F. Murray Abraham in Jon Voight.

Na drugi strani pa je veliko megazvezdnikov, ki se z zlatim vitezom le sramežljivo spogledujejo kljub temu, da jim njihov status omogoča izbirati le najboljše vloge – Tom Cruise se lahko pohvali s tremi nominacijami, medtem ko ima Brad Pitt le eno za stransko vlogo. Zvezdniki, ki polnijo rumene časopise nimajo s čim polniti svojih vitrin – Sharon Stone (ena nominacija), Antonio Banderas, John Travolta (dve nominaciji), Cameron Diaz, Jennifer Aniston, … Halle Berry in Gwyneth Paltrow sicer imata vsaka svojega zlatega moža vendar se od takrat ne moreta pohvaliti s kakšno uspešnico, Berryeva je dobila celo zlato malino in postala prva igralka, ki ima obe nagradi.

No, ne glede na zgoraj napisano, pa imajo oskarji v filmskem svetu svojo težo, pa naj se z akademijo strinjamo ali ne. Dejstvo je, da te po noči oskarjev vsi poznajo, če s prireditve odkorakaš s kipcem v roki, na vsakem posamezniku pa je kako bo to izkoristil

Dva oskarja in rekordnih 14 nominacij – le en podatek, ki potrjuje, da je Meryl Streep zagotovo ena najboljših igralk, kar jih je mogoče videti na velikem platnu. Ko je letos prejela svoj šesti zlati globus se je razgledala po občinstvu in rekla: »I think I’ve worked with everybody in the room. Yes, I have!«. Verjetno se ni zmotila. V svoji karieri je delala z najboljšimi Hollywoodskimi umetniki, nastopila je v več kot petdesetih filmih in skupno pokasirala 67 nominacij za najrazličnejše nagrade (do sedaj!). Poleg dveh oskarjev in 6 zlatih globusov ima v domači vitrini tudi dva emmy-ja, zlato kansko palmo, berlinskega medveda, nagrado igralskega ceha, nešteto nagrad kritikov in občinstva ter priznanje ameriškega filmskega inštituta za življenjsko delo, ki ga od leta 1973 podeljujmo le enemu filmskemu ustvarjalcu. Njena izjemna upodobitev Sophie Zawistowski je na lestvici najboljših vlog vseh časov revije Premiere postavljena na tretje mestu (Za Petrom O’Toole-om v Lawrence of Arabia in Marlonom Brandom v On the Waterfront).

Kaj je na tej igralki tako posebnega, da jo imajo radi kritiki in občinstvo. Ima »the thing«! Nekaj nedefiniranega, abstraktnega, nekaj…Verjetno je to njena izjemna sproščenost, ki jo izžareva vsakič, ko se pojavi v javnosti. Mogoče njena izjemna nadarjenost, da si vsakič spretno nadene novo masko, ki jo naredi drugačno in se je je nemogoče naveličati.

Hvala bogu je še vedno zelo dejavna in se kljub bližajočemu se šestdesetemu letu še ne namerava umakniti, saj ima pred sabo še kar nekaj projektov – letos se bo pojavila v kar petih filmih, čeprav bolj v stranskih vlogah. Glede na njeno priljubljenost pri akademija pa bo ta prav gotovo zelo pozorna in bo hitro zgrabila naslednjo priložnost, da jo nominira. Letos jih bo kar nekaj.