IN OSKARJA DOBI…

Evo to je še zadnji post s to tematiko. Znani so že skoraj vsi kandidati za tujejezičnega oskarja in iz množice le teh je zeloo težko izbrati favorite. Vendar je Franciji vedno šlo dobro od rok, ko je morala navdušiti s filmom. Druga najuspešnejša država na podelitvi oskarjev ima največ nominacij (34) in 9 kipcev, kar je le eden manj od Italije.

Letos je ubrala nov pristop in na ogled postavila animirani film Persepolis, ki je na letošnjem festivalu v Cannesu dobil nagrado žirije. To je šele drugi film za Vincenta Paronnauda in prvi za Marjane Satrapi, ki sta oba podpisana pod režijo. Film je posnet po avtobiografskem stripu Satrapijeve in govori o njenem odraščanju v Iranu, o težavah na katere je naletela, ko se je pri desetih letih morala začeti pokrivati in se ni smela več igrati s fanti, o vojni z Irakom in o tem, kako so jo stariši poslali v tujino po evropsko izobrazbo. Film bo gotovo igral na sentimentalno noto in s tem poskušal preprčati akademijo, ki bo najverjetneje gledala angleško različico te animiranke, ostali pa bomo v glasu Marjanine mame lahko prepoznali legendo francoskega filma Catherine Deneuve.

Diši morda tudi po nominaciji za najboljši animirani celovečerec?

Stara Jugoslovanska zemlja je vsaj za nas vedno veljala za izvor predvsem odličnih komedij (Ko to tamo peva), zadnja leta pa od tam prihaja tudi vse več odličnih izdelkov resnejših žanrov. Kar se oskarjev tiče je stara juga kasirala enega. Zanj smo se grebli vsi: Nikogaršnja zemlja je prinesla tudi nikogaršnjega oskarja, ki je na koncu nekako obveljal za bosanskega, ker ga je pač bilo treba popredalčkat, kako dobro je bil pristavljen slovenski lonček raje ne bomo izgubljali besed.

Sicer je bila Jugoslavija pred svojim razpadom za oskarja nominirana kar šestkrat, a vselej brez uspeha. Nazadnje leta 1986 za danes kultni Otac na službenom putu. Kasneje pa se je med najboljših pet poleg Bosne in Hercegovine uspelo prebiti še Makedoniji, in sicer leta 1995 s filmom Pred dežjem. Režiser tega filma, Milčo Mančevski, bo letos spet poskušal ogreti srca akademikov s filmom Sence, ki je bil premierno predstavljen na letošnjem TIFFu, v njem pa je zaigrala tudi Tjaša Cvetkov, hči našega najbolj znanega kaskaderja Roka Cvetkova.

Naše južne sosede bo letos predstavljal film Armin. Naslovni junak, ki ga igra tudi Armin (in sicer Omerović) pride iz Bosne v Zagreb, kjer se udeleži avdicije za nemški film o konfliktih na bosanskih tleh, pri tem pa ga spremlja oče Ibro (Emir Hadzihafisbegović). Režiser filma Ognjen Sviličić, se je kot scenarist lani predstavil tudi na LIFFu s filmom Pot lubenic.

Teško je biti fin bo v imenu BiHa poskušal ogreti akademijo in prinesti vsaj drugo nominacijo tej državi. Za režiserja Srdjana Vuletića je to šele drugi celovečerec in je letos otvoril Sarajevski festival ter glavnemu igralcu Saši Petroviću prinesl srce sarajeva za najboljšega igralca. Film je sicer koprodukcija ptih držav, tudi Slovenije (evo, pa bomo spet lahko ponosni nase v primeru bosanskega uspeha).

Srbija pa se bo potegovala z zgodbo o svojih problemih, ki jih doživlja kot tranzicijska država. Nekakšen sodoben film noir Klopka je režiral Srdjan Golubović.

Lanska razglasitev nominirancev je Špance prav gotovo razočarala, saj med njimi ni bilo njihovega zlatega dečka Pedra Almodóvarja, čeprav je njegov Volver veljal za enega glavnih favoritov v tujejzični kategoriji. No, je pa zato svojo prvo nominacijo dobila Penélope Cruz. Španija je s štirimi oskarji in devtnajstimi nominacijami tretja nauspešnejša država kar se tiče oskarjev. Poleg Cruzove je bil pred leta 2002 kot prvi španec nominiran še Javier Bardem, za dramo Preden se znoči, Almodóvar pa je poleg oskarja za tuji film Vse o moji materi, prejel še nagrado za scenarij Govori z njo.

Letošnji izbor za nacionalnega kandidata je nekoliko nenavaden, saj gre za grozljivko Sirotišnica, celovečerni prvenec mladega režiserja Juana Antonia Bayone. Morda pa izbira le ni tako zelo napačna, če upoštevamo, da je producent tega filma Guillermo del Toro, režiser lanske megauspešnice in dobitnice treh oskarjev Favnov labirint. Zgodba govori o Lauri, ki želi v svoji rojstni hiši odpreti sirotišnico, njen sin pa tam najde nevidnega prijatelja za katerega se izkaže, da je poznal že njegovo mamo.

Italija je poleg pašte, pice in poševnega stolpa znana tudi po dobrih filmih in skupaj s Francijo predstavlja vodilno evropsko produkcijo. In ker dober glas seže v deveto vas, so za odlčine italijanske filme slišali tudi pri ameriški filmski akademiji in film Sciuscià nagradili že leta 1948, ko sploh še ni obstaja nagrada za tujejetični film, tako so jo imenovali kar nagrada za posebne dosežke. Od takrat dalje so sedem let nagradili po en tuji izdelek (Italija je dobila še nagrade za Tatove koles in Zidove Malapage). Ko so leta 1957 ustanovili posebno kategorijo za najboljši tujejzični film s petimi nominiranci je prvi kipec spet ropal v Italijo - dobil ga je Fellini za njegovo danes klasično Cesto. Skupno je naša zahodna soseda pokasirala kar 27 nominacij (za Francijo, ki jih ima 34) in največ, 10 oskarjev (Francija jih ima 9). Italjani pa niso ostali neopaženi tudi v drugih kategorijah: Sophia Loren in Roberto Benigni sta bila nagrajena za igro, Fellini je bil nominiran kar 12-krat, padlo pa je tudi nekaj nominacij za najboljši film (npr. Poštar in Življenje je lepo).

Giuseppe Tornatore, ki je kipec dobil za Cinema Paradiso bo letos spet poskušal Italiji priboriti nekaj oskarjevskega zlata. Neznanka je zgodba o trgovini z ljudmi in v ospredje postavlja Ukrajinko Ireno, ki je svoje otroke prodala bogatim italijanskim družinam, sedaj pa jih išče. Glasbo za film je napisal letošnji častni oskarjevec Ennio Morricone. Bo Italija, ki že 10 let ni okusila oskarja letos spet triumfirala? Vsekakor ima dobre možnosti.

Očitno dva čisto različna pojma, saj Idija, kljub visokemu številu letno izdanih filmov nekako še vedno velja za trg manj kvalitetnih filmov, ki se pogosto soočajo tudi z očitki na račun avtorskih pravic. Da ne bomo samo kritizirali… v zadnjem času se stanje zelo popravlja, vendar pa narašča število filmov posnetih v angleščini, kar zmanjšuje možnost uvrstitve med najboljših pet v tujejezični kategoriji. Pravzaprav je bila Indija nominirana komaj trikrat, kar se zdi izjemno malo za državo s tako razvito filmsko industrijo. Ena najbolj znanih in uspešnih Bollywoodskih produkcij, Monsunska svadba je bila pri akdemiji sicer spregledana, med nominirance pa so jo uvrstili v združenju tujih dospisnikov iz Hollywooda, ki podeljuje zlate globuse. Lani pa je akademija nominirala kanadski film Jezero (v začetku oktobra prihaja tudi na naša platna), ki je v bistvu delo indijske režiserke in scenaritke Deepe Mehte.

Letos se za nominacijo poteguje z dramo o telesnem stražarju kraljeve družine Eklavya, ki poleg fizične obrambe članov kralje družine, skrbi tudi za njihove skrivnosti. O resnih možnostih močno dvomim.

Čeprav stara celina viha nos nad skropucali iz Hollywooda, ki jim gre predvsem za dobiček in si je kot protivtež oskarjem postavila svojo akademijo se evropske države vseeno rade potegujejo tudi za nagrade na drugi strani luže. In to jim tudi kar dobro uspeva - govorim o kategoriji za tujejezični film.

Nemčija je lani v boj poslala Življenje drugih; izjemen film o nemški tajni službi v komunističnih časih, ki je na podelitvi oksarjev presenetil in ugnal favoriziran Favnov labirint. še prej pa je postal tudi evropski film leta, na imdb-jevi lestvici najboljših pa zaseda odlično 66. mesto. Zaradi lanskega uspeha je možnosti letos morda manj, a Nemci se ne dajo. Tokrat stavijo na preizkušenega režiserja Fatiha Akina, ustvarjalca turško-nemškega rodu, katerega filmi govorijo predvsem o sobivanju teh dveh narodov. Njegova nastajoča trilogija o tej tematiki nosi naslov Ljubezen, smrt in hudič. Prvi del podnaslovljen Z glavo ob zid, je doživel velik uspeh in poleg zlatega berlinskega medveda pobral tudi titulo za najboljši evropski film leta 2004. Tokratni Akinov izdelek, Auf der anderen Seite, je bil že nagrajen za najboljši scenarji na letošnjem festivalu v Cannesu, sedaj pa trka še ne vrata ameriške filmske akademije. Evropska, ga bo zaradi svojih pravil verjetno nagradila naslednje leto, saj so ga v Nemčji komaj pričeli predvajati.

Pa tudi sicer ima Nemčija v zadnjih letih veliko uspeha na drugi strani Atlantika. V zadnjih destih letih je bila nominirana petkrat in pobrala kar 2 kipca. Poleg prej omenjenega Življenja drugih, še leta 2003 za dramo Nikjer v Afriki. Skupno je bila Nemčija po padcu berlinskega zidu nominirana sedemkrat, pred tem pa še osemkrat pod imenom Zahodna Nemčija (dobila je en kipec, in sicer za legendarni Pločevinasti boben). Tu pa omenimo še enega največjih nemških filmov Das Boot, ki ni bila nominirana za najboljši tuji film, je pa od ameriške akademije dobila kar 6 drugih nominacij, med drugim nominaciji Wolfganga Petersena za režijo in scenarij.

Bum! Prišlo je popolnoma iznenada. Oskar za Emilea Hirscha! Koga? To je tisti tip, ki je stanoval poleg Privlačne sosede (njo ste verjetno ohranili v spominu :D). Pač, še ena najstniška zvezdica enodnevnica. Ali pa tudi ne? Na festivalu v Tellurideu in Torontu so premierno prikazali film, ki je v četrtek začel svoj pohod tudi po ameriških kinematografih. Film od katerega se ni veliko pričakovalo, saj je v svoji osnovi le še eden izmed množice road muvijev, ki nam zletijo iz glave takoj po tem, ko nas po pol drugi uri prenehajo zabavati. In res… če na hitro opišem zgodbo filma Into the Wild boste v njej prepoznali tipično najstniško road komedijo. Po končanem faxu je super priden študent odjebal vse, se postavil na cesto in štopal. Na Aljasko! Da bi zaživel! Na poti spozna cel kup bolj ali manj odbitih osebkov, ki dajejo zgodbi svoj čar in to je v bistvu to. No, le še to omenimo, da film temelji na resnični zgodbi. So, what? Mu to daje prednost pred ostalimi inačicami? Morda je poseben zaradi nekoliko nadpovprečnega režiserja (od tistih, ki se ponavadi spravijo delat take filme) Seana Penna? Morda! Filma nisem še videl in ga ne morem skritizirat ali pojasnit nenadnega buuuma!

Ampak Emile Hirsch! V bistvu je on ta, ki dobiva največji buzz (pomagajte mi to prevest v slovenščino!). Po spletu so se razpasla namigovanja, da ima velike možnosti v zlati tekmi. Veliko večje od Penna ali filma samega. Ampak, zakaj pa ne? Sej, če dobro pomislimo je kar nekaj “popotnikov” že zrlo oskarju v oči. Letos je npr. navdušila celotna zasedba Naše male mis (padel je 1 igralski oskar in 1 nominacija), pa Susan Sarandon in Geena Davis kot Thelma in Louise. Ne pozabimo na izvrstna Dustina Hoffmana (Rain Man) in Felicity Huffman (Transamerica). Ok - sej tip filma ni toliko vplival na njuno izvrstno igro. Med road movije lahko štejemo tudi Bonnie and Clyde (oskar za Estelle Parsons + kar 4 druge igralske nominacije). Pa še jih je… lahko naštevate med komentarji!

Sedaj je le eno vprašanje - se bo buzz glede Hirsch še stopnjeval ali bo do otvoritve sezone nagrad že zbledel in se izgubil med množico wonnabe nominirancev? Film je dolg skoraj dve uri in pol tako, da se ga bodo akademiki ali naveličali ali pa jim bo zelooo zlezel pod kožo in postal tretji najmlajši nominiranec za glavno moško vlogo (in mogoče celo najmlajši dobitnik v tej kategoriji!). We’ll see!Mogoče bo padla pa kakšna stranska nominacija - Catherine Keener je menda super. Zaskrbljena starša pa igrata oskarjevca William Hurt in Marcia Gay Harden.

V poplavi filmov s tematiko bližnjega vzhoda, ki jo doživljamo zadnje čase se v povezavi z oskarji že celo leto omenja predvsem enega. Mladi režiser Marc Forster (akademija ga je po mojem mnenju spregledala pri filmi Finding Neverland), ki se pripravlja tudi na režijo novega Bonda, je posnel pretresljiv film o prijateljstvu in občutku krivde. Zgodba, postavljena v zadnja leta zelo aktualen Afganistan, sprelja življenje Amirja, ki se po padcu monarhije preseli v San Francisco in se leta pozneje vrne v rodno državo, da bi poiskal sina svojega najboljšega prijatelja iz otroštva, katerega so ugrabili talibani. S tem upa, da bo potešil svojo vest, ki mu ne da miru vse odkar so v otroštvu njegovega prijatelja posilili nasilneži iz Kabula, Amir pa je to le nemočno opazoval.

The Kite Runner, posnet po prvem v angleščini izdanem romanu kakšnega pisatelja afganistanskega rodu (avtor Khaled Hosseini sicer živi v ZDA), je bil skoraj v celoti posnet v tej arabski državi, saj so ustvarjalci hoteli izdelku dati pristnost. Tudi igrali so večinoma domačini. Prav tu pa se zatakne - saj je prizor posilstva veliko preveč kontroverzen za islamska tla. Celo toliko, da filma v Afganistanu ne bodo predvajali. Bojazen, da bi se množica obrnila zoper mladega igralca, ki igra žrtev in tistega, ki igra bullyja je očitno prevelika! Je možno, da ne ločijo med fikcijo in realnostjo?!!

No, ne bom se spuščal v to debato! Film gotovo velja za enega resnejših kandidatov v treh glavnih kategorijah (poleg filma in režije še za prirejeni scenarij - David Benioff). Vendar pa - bo akademija nagradila tak film? Vemo, da ima z občutljivejšimi temami precejšnje težave. Ponavdi to zagato rešuje tako, da namesto filma nagradi igralce. V tem primeru malo dvomim, da bo kateri opažen. Bo The Kite Runner veliki zmagovalec ali pa največji poraženec? Bwo! Verjetno bo s kakšnim tehničnim kipcem ostal nekje vmes - a to so le ugibanja! Najprej ga je treba videt. V ZDA štarta začetek novembra, pri nas pa… TBA. Upam le, da pred podelitvijo, da ne bo treba spet vsega z neta vleč!

Izbor Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev kateri slovenski film se bo potegoval za nominacijo za oskarja je bil (vsaj zame) povsem pričakovan. Film režiserja Janeza Lapajneta je zagotovo najuspešnejši film naše produkcije v zadnjem letu. Že na lanskem Slovenskem filmskem festivalu je pometel s konkurenco in pobral nagrade v kategoriji najboljši film, režija in scenarij ter glavna igralka (Tjaša Železnik) in stranski igralec (Sebastian in Boris Cavazza). Mednarodno premero je film doživel na pred kratkim končanem in vedno bolj bleščečem Sarajevskem filmskem festivalu ter požel precej dobrih kritik - ali bo prepričal tudi ameriško akademijo (vsaj tiste člane, ki izbirajo nominirance za tujejzični film) pa bo znano 22. januarja.

Na letošnjem Mednarodnem filmskem festivalu v kanadskem Torontu so gledalci za najboljši film izbrali triler o ruski mafiji v londonskem podzemlju Eastern Promises. Nov izdelek režiserja Davida Cronenberga že sedaj velja za enega resnejših oskarjevskih kandidatov in bo ta četrtek odprl tudi festival v San Sebastianu. Potem, ko je akademija Cronenberga že nekajkrat spregledala upam, da bo tokrat dobil vsaj nominacijo, na katero pa lahko v vlogi ruskega mafijca upravičeno računa tudi Viggo Mortensen, za katerega je to že drugo sodelovanje s tem režiserjem (po Senci preteklosti).

Juno, komično dramo o noseči najstnici, ki da otroka v posvojitev so gledalci postavili na drugo mesto. Ellen Page je menda odlična v glavni vlogi. Bo morda ta mali izdelek takšno presenečenje kot lanska Naša mala mis, ki se je prebila med nominirance za oskarja in bila po tem, ko je dobila še nagrado združenja producentov celo ena glavnih favoritk?

Tretje mesto je pripadlo dokumentarcu Body of War, ki spet na svoj način kritizira vojno v Iraku. Očitno bomo letos takih filmov siti. Tokrat sledimo zgodbi ranjenega vojaka, ki se vrne v od boga blagoslovljeno Ameriko!

Zmagovalce na TIFFu sicer izbira občinstvo vendar se veliko teh kasneje poteguje za zlate viteze, American Beauty in Chariots of Fire pa sta ga tudi dobila.

Gil Cates ni izgubljal časa in je takoj po tem, ko se je zavihtel na mesto glavnega producenta 80. podelitve oskarjev že izbral voditelja. Tako kot pred dvema letoma, ko je nazadnje sedel na tem položaju, je tudi tokrat izbral komika znanega predvsem po svoji politični satiri Jona Stewarta. Zabaven način vodenja, ki ga je fural Stewart se mi je zdel zelo izviren saj se je nekoliko oddaljil od tipičnega zamehovanja posameznih zvezdnikov (čeprav je tega ni popolnom opustil kot lasnka voditeljica Ellen DeGeneres) in se je bolj posvečal političnam temam po katerih je znan, saj dnevno pripravlja satirično oddajo The Daily Show.

Izbor voditelja je ena najbolj zahtevnih in tveganih odločitev producenta, saj le ta močno vpliva na gledanost oskarjevskih prenosov, ki pa zadnja leta ni najboljša. Je pa zadnjo podelitev z Ellen DeGeneres gledalo dober milijon (39,9) Američanov več kot tisto, ki jo je pred dvema letoma povezoval Stewart (38,9).