IN OSKARJA DOBI…

Brata Coen sta nazaj! Vračata se (po mojem mnenju) z enim najslajših sladkorčkov sezone. Z letošnjim oskarjem za No Country For Old Men sta dokazal, da znata delati tudi resnejše filme, sedaj pa se spet vračata k svojim koreninam, h komični drami, ki jima je dala krila. Fargo iz leta 1996 jima je prinesel oskarja za izvirni scenarij. Nekaj mi pravi, da se bosta v tej kategoriji zanj potegovala tudi letos.

Burn After Reading bo konec avgusta odprl letošnji filmski festival v Benetkah in premiera bo zagotovo odlična vaba za fotografe, saj se v filmu gnetejo številni zvezdniki. Zgodba gre nekako takole: Ozzie Cox (John Malkovich) že dolga leta dela za CIO, vendar ga zaradi težav z alkoholom odpustijo. Iz maščevanja napiše žgečkljive spomine, vendar mu CD ukrade odhajajoča žena (sveža oskarjevka Tilda Swinton) in ga pozabi v fitenss studiu. Tam CD z dragocenimi informacijami najdeta nekoliko prismuknjeni trener (ponovno novopečeni očka Brad Pitt) in lastnica fitnessa (žena Joela Coena, oskarjevka Frances McDormand). Odločita se na hitro zaslužiti in izsiljevati Coxa. Medtem se umeša še pretirano seksualen, od fitnesa odvisni predstojnik okrajne policije (George Clooney), ki spi s Coxovo ženo, na medmrežju pa spozna McDormandovo.

_______________________________________________________________

režija in scenarij: Joel Coen, Ethan Coen
igrajo: John Malkovich, George Clooney, Frances McDormand, Brad Pitt, Tilda Swinton, Richard Jenkins, idr.
glasba: Carter Burwell
kamera: Emmanuel Lubezki

napovednik

V Beogradu je Evrovizijsko zmago odnesel Dima Bilan. V Monte Carlu je bil najhitrejši Lewis Hamilton. S podelitvijo nagrad pa se je v Cannesu končal 61. filmski festival. Žirija, ki ji je predsedoval ameriški igralec in režiser Sean Penn (ostali člani žirije so našteti tukaj) je 22 filmom v tekmovalnem programu podelila sedem nagrad. Najprestižnejšo Zlato palmo (Palme D’Or) je dobil Entre les murs. Francoska drama pripoveduje zgodbo o profesorju, ki se trudi ne težiti dijakom, vendar se njegova metoda postavi pod vprašaj, ko ga le ti začnejo izzivati. Režiser Laurent Cantet je palmo prevzel skupaj s svojimi igralci (dijaki, ki so igrali v filmu). Glavna nagrada že dolgih 21 let ni ostala v domovini, saj je bil zadnji francoski film, Sous le soleil de Satan (Pod satanovim soncem), nagrajen leta 1987.

Podelili so še Grand Prix (Gomorrah) in Prix du Jury (Il Divo), ki nekako veljata za drugo in tretje mesto.

Najboljši igralec je postal Benicio Del Toro v vlogi kultnega revolucionarja Che Guevare, ki ga je zaigral v dveh filmih Stevena Soderbergha (več tukaj). Za najboljšo igralko so razglasili Sandro Corveloni v brazilski drami Linha de passe. Najboljši režiser je Turek Nuri Bilge Ceylan, ki si je to nagrado prislužil s filmom Tri opice.

Posebno izbrana žirija je podelila tudi zlato kamero (Camera D’Or) za najboljši prvi celovečerni film, ki ga je izbrala v eni izmed treh programov festivala (Uradna selekcija, t.i. Režiserskih 14 dni ali Mednarodni teden kritikov).

Posebna komisija, ki ji je predsedoval lanskoletni dobitnik nagrade za scenarij (Fatih Akin), je podelila nagrado v sekciji Certain regard (Poseben pogled). To je dobil kazahstanski film Tulpan, v režiji Sergeya Dvorcevoya. Isti film je dobil še Prix de la Jeunesse (Nagrada za mlade) in nagrado francoskega ministrstva za šolstvo.

Posebni nagradi ob 61. ediciji festivala sta dobila zvezdi svetovnega formata. Clint Eastwood in Catherine Deneuve.

Zlato palmo za življenjsko delo je dobil portugalski režiser Manoel de Oliveira, znan po svojih delih kot so Božanska komedija (A Divina Comédia), Palavra e Utopia in Um Filme Falado.
_______________________________________________________________

Zlata palma
Entre les murs

Grand Prix
Gomorrah

Prix du Jury
Il Divo

Režija
Üç Maymun (Nuri Bilge Ceylan)

Igralec
Benicio Del Toro (Che)

Igralka
Sandra Corveloni (Linha de Passe)

Scenarij
Le Silence de Lorna

Caméra d’Or (Zlata kamera)
Hunger

Certain regard (Poseben pogled)
Tulpan

FIPRESCI
Delta

Zlata palma za kratki film
Megatron

Zlata palma za življenjsko delo
Manoel de Oliveira
_______________________________________________________________

Več o filmih v uradni selekciji si lahko preberete v teh treh postih: 1 | 2 | 3

Povezave: The Argentine/Guerrilla

Hmmm… se vam zdi, da nekaterim pač preprosto ni dano biti zvezda? Zakaj dobro opravljanje igralskega poklica ne pomeni avtomatsko biti zvezdnik? Ja, vse je v promociji! Takih primerkov je ogromno… pred kratkim pa sem gledal film The Cooler, ki sam po sebi ni nič posebnega, v njem pa blesti William H. Macy. Koliko folka ga sploh pozna po imenu? Če pogledat sliko se najbrž takoj spomnite: “aja, to je un, ki igra v ful filmih!” Ja, samo res - v ful filmih! A ponavadi ostane v senci velikih zvezdnikov, če pa že ima glavno vlogo je to kak nizko proračunski z omejenim predvajanjem.

In iz katerih filmov se ga najbolj spomnimo? Torej, eden je zagotovo Fargo, ki mu je prinesel tudi eno in edino nominacijo za oskarja. Btw: Tom Cruise je zbral že tri, čeprav sta oba začela s kariero v začetku 80ih, in je zaigral v pol manj filmih kot Macy. No, potem se ga verjetno spomnite še iz Boogie Nights in Magnolie. In to je to… Zdaj pa vprašanje: ali je tako nesposoben, da enostavno ne zna izbirati vlog, ali je tako grd, da ga nočejo v nobenem potencialnem hitu, ali pa so producenti preprosto slepi in ne vidijo njegove nadarjenosti. No, bo pač šel v zgodovino kot mož ene izmed razočaranih gospodinj.

Le še dva dni se bodo zvezdniki sprehajali po rdeči preprogi pred filmsko palačo v Cannesu. Prikazana je bila že večina filmov in ugibanja o tem kdo bo odnesel domov zlato palmo so vse večja. Kritiki so si edini le v eni stvari: letošnji Cannes je ponudil neverjetno veliko število kvalitetnih izdelkov.

Eastwood did it again! Changeling (oz. po novem naj bi bil film imenovan The Exchange) je v Cannesu požel odlične kritike. Ne samo film in režiser, temveč tudi glavna igralka, Angelina Jolie, naj bi bili za enkrat prvi v vrsti za oskarja. A leto je še dolgo… več o filmu sem pisal že tukaj.

Che, kot je poimenovan dvojček Soderberghovih filmov (The Argentine in Guerilla) je pustil mešane občutke. Najverjetneje predvsem zato ker je predlog. Oba filma skupaj trajata več kot štiri ure. Komu se pa nebi fuzljalo? Kakorkoli že, govori se, da montaža še ni popolnoma končana in da bosta filma v kinodvorane prišla malo krajša. Veliko pa je slišati hvalnic na račun glavnega igralca - oskarevca Benicia Del Tora. Več o obeh filmih tukaj.

Kritiki se sprašujejo kaj narediti s najnovejšim Kaufmanovim projektom. Synecdoche, New York je točno to, kar s(m)o pričakovali: nenavaden! Večplasten! Morda zmeden! Igra je medna prvorazredna (kaj bi lahko drugega pričakovali od Hoffmana?), pa tudi scenarij je za hvalit. Ali pa bo tak film navdušil tudi akademijo? Vemo, da je bil lani I’m not there v precej podobnem položaju. Kritiki so ga hvalili, vendar poudarjali njegovo težavnost, kar je morda glavni razlog, da ga je akademija spregledala.

Ok, in kdo naj bi dobil tako zaželeno Palme D’Or? Kandidatov je več. Animirani Waltz with Bashir, francoska drama Božična zgodba, italijanska Gomorra, Clintov najnovejši izdelek ali pa turški Three Monkeys… Cannes je pogosto nepredvidljiv in ob tako izjemni konkurenci kot je letošnja si nihče ne upa napovedovati.

Znani so nagrajenci t.i. študentskih oskarjev za katere se potegujejo predvsem študentje ameriških univerz, v eni kategoriji pa iz celega sveta. Letos je bil v tej kategoriji nominiran tudi Slovenec, Matevž Luzar, ki se je za nagrado potegoval z diplomskim delom, Vučko, vendar na žalost ne bo nagrajen. Akademija je objavila seznam dobitnikov nagrad v vseh kategorijah, vendar bo šele na dan podelitve, torej 7. junija znano, kdo je dobil zlato (5000$), kdo srebrno (3000$) in kdo bronasto nagrado (2000$).

Študentske oskarje podeljujemo že od leta 1972 kot spodbuda mladim in nadarjenim filmskim ustvarjalcem. Do danes so bivši dobitniki študentskega oskarja kasneje skupno dobili 35 nominacij za prave oskarje in osvojili 6 kipcev.
_______________________________________________________________

Alternativni film
Circles of Confusion (Phoebe Tooke)
Viola: The Traveling Rooms of a Little Giant (Shih-Ting Hung)

Animirani film
Simulacra (Tatchapon Lertwirojkul)
The Visionary (Evan Mayfield)
Zoologic (Nicole Mitchell)

Dokuemntarni film
As We Forgive (Laura Waters Hinson)
If a Body Meet a Body (Brian Davis)
Unattached (J.J. Adler)

Pripovedni film
A Day’s Work (Rajeev Dassani)
Pitstop (Melanie McGraw)
The State of Sunshine (Z. Eric Yang)

Častna nagrada za tuji film
Auf der Strecke (Reto Caffi) - Nemčija
_______________________________________________________________

vsi nominiranci in nekaj več o sami nagradi je tukaj.

V Cannesu dogaja. Prešel je Indiana in navdušil. Vsaj večino kritikov. Kljub temu, da so ga nekateri pospremili s slabimi ocenami o finančnem uspehu filma ne gre dvomiti. Sam nikoli nisem bil pristaš tega vsevednega arheologa, ki se reši še iz tako bizarne situacije, verjamem pa, da je na velikem platnu ob kokicah in coca-coli tudi Indy lahko zabaven. Po glavnih oskarjih seveda ne bo posegel, kar smo vedeli že prej.  K nam prihaja že v četrtek. Več o seriji tukaj.

Kritike je razdvojil tudi Woody Allen. Medtem, ko eni hvalijo njegov najnovejši izdelek, Vicky Cristina Barcelona, se drugi sprašujejo ali ni morda zanalašč naredil tako slabega filma - kao parodija na samega sebe. Vsi pa so si edini, da je Penelope Cruz v filmu fantastična. Morda zaradi tega, ker je delno govorila v maternem jeziku in se je lahko bolj vživela v igro… tako kot v Volver, ki ji je prinesel nominacijo. Letos ima vse možnosti za drugo.

Medtem je zelo navdušila tudi 2 in pol ura francoska melodrama Božična zgodba s Catherine Deneuve. Več o filmu v tem postu. Pohvaljena je bila tudi italijanska mafijska drama Gomorra (več tukaj).

Brazilski Linha de passe (>>) so nekateri primerjali z Božjim mestom in letošnjim berlinskim zmagovalnem Tropa de Elite, drugi pa so ga videli kot plitek film o družini. Mešane kritike je prejel še kitajski 24 City (>>) . Filipinski Serbis ni bil pohvaljen, saj naj bi šlo vse skupaj bolj v pornografske vode, brez prave zgodbe (>>).

Sloviti režiser Roman Polanski ima tako “živahno” življenje, da bi bilo res čudno, če ga ne bi nihče poskušal spraviti na veliko platno že ta čas njegovega življenja. Odraščal je na Poljskem v času nacistične okupacije. V ZDA se je poročil z igralko Sharon Tate, ki jo je, skupaj s še štirimi žrtvami v 8 mesecu nosečnosti ubil psihopat Charles Manson (ja tisti Manson, po katerem se je kasneje poimenoval Marilyn Manson). Nato pa je bil še (najverjetneje ne po krivem) obtožen spolnega odnosa s 13-letnim dekletom, ki naj bi se zgodil v vili prijatelja Jacka Nicholsona. Polanski je zbežal v Francijo, kjer živi še sedaj. V Hollywood se ne more vrniti, saj bi bil takoj aretiran, zato ga leta 2002 tudi ni bilo na 75. podelitvi oskarjev, ko mu je akademija podelila nagrado za režijo Pianista.

Mlada in neuveljavljena Marina Zenovich, ki se je lotila dokumentarca o tej živi filmski legendi je požela odlične kritike, ko je bil film premierno prikazan na letošnjem Sundancu. Posebno predvajanje bo dokumentarec doživel tudi v Cannesu. Film se ne sprašuje ali je Polanski veliki umetnik, ki je naredil napako ali le perverzni strahopetec, ki beži pred zakonom, temveč to odločitev prepušča gledalcu, medtem ko niza vzpone in še večje padce iz njegovega življenja. Na žalost v njem ni sodobnih intervjujev z glavnim akterjem, je pa zato veliko 30 let starih posnetkov iz časov, ko se je končala njegova ameriška pravljica, kjer je “wanted” in začela evropska, kjer je “desired”. To sicer ne drži popolnoma, saj ga ne glede na njegovo zasebnost, tudi ameriška akademija obožuje in res ne vidim razloga zakaj bi spregledala dokumentarec o njem sploh če je res tako dober.
_______________________________________________________________

režija: Marina Zenovich
scenarij: Joe Bini, Peter G. Morgan, Marina Zenovich
kamera: Tanja Koop

napovednik

Cate Blanchett, Faye Dunaway, Eva Longoria, celotna žirija s Seanom Pennom na čelu in seveda… Angelina Jolie s svojim ogromnim trebuhom v katerem menda prebivata dvojčka. Vsi ti in še mnogi drugi zvezdniki se te dni sprehajajo po rdeči preprogi pred filmsko palačo v Cannesu in predstavljajo svoje filme.

Kaj so do sedaj že prikazali? Otvoritveni film, Blindness, je pustil mešane občutke. Medtem ko so ga novinarji sprejeli precej hladno, ga je občinstvo na slovesni premieri pospremilo s 5-minutnim “standing oviation-om”. Tudi kritiki so precej razdvojeni. Nihče ga sicer ni popolnoma raztrgal, vendar postaja nekako jasno, da ga februarja najverjetneje ne bo med petimi nominiranci za najboljši film, So pa vsi po vrsti pohvalili močno karakterno igro Julianne Moore, ki v vlogi zdravnikove žene edina ne podleže nenavadni beli slepoti.

Povsem proti mojim pričakovanjem je zares dobre ocene dobila DeamWorksova animiranka Kung Fu Panda, ki sicer ne tekmuje za zlato palmo. Zgodba o najbolj leni pandi na Kitajskem, ki je čisto po naključju “the one”. Po starodavni legendi namreč samo ona lahko reši svet pred sovražnimi silami. Sliši se že prežvečeno, ampak kritike pravijo, da je film izjemno zabaven in nikakor ni primerljiv s prejšnjimi izdelki tega studia kot je npr. Shark Tale. Morda bo konkurenca v tej kategoriji na oskarjih večja kot se je zdelo na začetku sezone, ko je bil edini vidnejši favorit Pixarjev Wall-E. Meni osebno se zid tudi Horton neverjetno posrečen in zelo zabaven. Ne sama zgodba, temveč dialogi in dodatki, ki so jih scenaristi vnesli v klasično pravljico Dr. Seussa.

Navdušil je še en animirani film. Waltz with Bashir je delo manj znanega izraelskega režiserja Arija Folmana, ki skozi animacijo na plan prinaša svoje potlačene spomine o dogodkih iz prve libanonske vojne. Morda bo sledil lanski uspešnici Persepolis, ki je bila prav tako premierno prikazana v Cannesu, nato pa bila še nominirana za oskarja. Vendar bo ta film verjetno preveč abstrakten za akademijo, ki se pogosto ne strinja s še tako priznanimi kritiki.

Eden od možnih kandidatov ta Palme D’Or je še argentinski film Leonera. Še posebej je navdušila glavna igralka Martina Gusman, sicer žena režiserja tega filma, Pabla Trapera.

V Cannesu je že vse nared za prihod zvezdnikov. Predstavljam še zadnjih osem kandidatov, ki se potegujejo za zlato palmo. To bo na slovesnosti ob zaključku podelil Robert de Niro.
_______________________________________________________________

Le Frontière de l’aube je film o igralki, katere mož jo zapostavlja, saj je v Hollywoodu. Zaplete se s fotografom, ki jo je nekega dne prišel fotografirat za intervju. Philippe Garrel ima že dva srebrna leva iz Benetk, na azurni obali pa je leta 1984 dobil le nagrado za perspektivnost.

Luc in Jean-Pierre Dardenne sta odličen bratski duo, ki ima doma že dve palmi. Prvo sta dobila leta 1999 za Rosetto, drugega pa leta 2005 za Otroka (L’Enfant). Tretjo palmo si bosta poskušala priboriti s filmom Le Silence de Lorna. Lorna je mlada Albanka, ki živi v Belgiji. Skupaj s fantom bi rada odprla okrepčevalnico, vendar potrebuje denar, zato privoli v sodelovanje z rusko mafijo. Najprej se mora poročiti z Belgijcem Claudyjem in tako pridobiti državljanstvo. Nato pa se mora poročiti z mafijcem, da ga bo imel tudi on. To pa je mogoče le če Claudy umre.

Zgodba postavljena v Delto, kamor se po več letih vrne neki fant in odkrije, da ima sestro za katero ni vedel. Zgradita si hišico na kolih in razmerje, ki ga vaščani smatrajo za nenaravno. Madžar Kornél Mundruczó je bil nagrajen že na precej festivalih, v Cannes pa je letos prišel prvič.

François ni eden tistih zateženih profesorjev, temveč s svojo odkritostjo pogosto preseneti svoje učence. Vendar tudi njegova etika kmalu pade pod vprašaj, ko začne Razred (Entre les murs) izzivati njegove metode. Režiser Laurent Cantet se je do sedaj najbolj dokazal s svojim filmom Človeški viri, ki mu je leta 1999 prinesel tudi priznanje evropske akademija za najobetavnejšega filmarja.

Walter Salles je avtor Motoristovega dnevnika, ki ga je pred leti predstavil prav v Cannesu. Skupaj z Danielo Thomas je leta 1996 že posnel odlično dramo Tuja zemlja (Terra Estrangeira), nato pa je sledilo še nekaj uspešnih sodelovanj. Eno izmed njih bo verjetno tudi Linha de Passe, film o štirih bratih, ki se sredi enega najbolj kaotičnih mest na svetu, Sao Paula, poskušajo znajti in preživeti.

Odbiti scenarist Charlie Kaufman bo predstavil svoj režiserski prvenec Synecdoche, New York.

Wim Wenders je poleg zgoraj omenjenih bratov Dardenne, edini sodelujoči na letošnjem festivalu, ki doma že ima palmo, in sicer za Paris, Texas iz leta 1984. Sicer pa je to že njegovo deveto sodelovanje. Med drugim je znan tudi po svojem dokumentarcu Buena Vista Social Club, ki mu je leta 1999 prinesel nominacijo za oskarja. The Palermo Shooting je zgodba o nemškem fotografu, ki ima zelo zaposleno življenje. Tako zaposleno, da se mu nekega dne strga in se odpravi na izlet od Düsseldorfa to Palerma, kjer spozna novo ljubezen in tudi novo nevarnost. V glavni vlogi nastopa Campino, pevec skupine Die Toten Hosen, družbo pa mu delajo še: Milla Jovovich, Dennis Hopper in noba italijanska zvezda Giovanna Mezzogiorno (La Bestia nel cuore, Love in the Time of Cholera).

Singapurski režiser Eric Khoo nam bo prikazal zgodbo My Magic o moškem, ki je totalno na psu, potem ko ga zapusti žena. Svojo žalost utaplja v alkotu, kar mu nakopa srd 10-letnega sina. Zaradi ljubezni do njega se odloči vrniti k svoji prejšnji službi - čaranju.

Nadaljujem kratke predstavitve filmov, ki se bodo od 14. do 25. maja predstavili na filmskem festivalu v Cannesu v uradni selekciji in se potegovali za Palme D’Or. Vseh 22 filmov si bo med drugim “morala” ogledati strokovna mednarodna žirija, ki ji letos predseduje ameriški igralec in režiser, oskarjevec Sean Penn. Drugi člani so še: francoska igralka Jeanne Balibar, francoski režiser Rachid Bouchareb, italijanski igralec Sergio Castellitto, mehiški režiser Alfonso Cuarón, nemško-romunska igralka Alexandra Maria Lara, ameriška igralka Natalie Portman, režiserka in scenaristka neverjetno uspešnega animiranega filma Persepilis, ki ji je prinesel tudi nominacijo za oskajra, Marjane Satrapi ter tajski režiser Apichatpong Weerasethakul, ki je pred nekaj leti v Cannesu že dobil nagrado žirije za film Tropical Malady.

Poleg zlate palme bo žirija podelila še t.i. Grand Prix za drugo mesto, nagrado za najboljšo režijo, scenarij, dve igralski priznanji in posebno nagrado žirije.
_______________________________________________________________

Argentinska režiserka Lucrecia Martel bo na ogled postavila svoj najnovejši film La Mujer Sin Cabeza (Ženska brez glave). Nekakšna psiho drama o ženski, ki na avtocesti nekaj povozi, ne ve točno kaj… itd. Martelova se je za zlato palmo potegovala že leta 2004 z uspešnico La Niña santa.

Brazilski režiser Fernando Meirelles, ki ga je izstrelil odlični izdelek Božje mesto, svojo profesionalnost pa je dokazal še z Zvestim vrtnarjem, je po romanu nobelovca Joseja Saramaga posnel film Blindness.

James Gray, avtor mafijskega We Own The Night, ki se je lani prav tako potegoval za zlato plamo, letos predstavlja povsem drugačno zgodbo. Two Lovers je zgodba o mladem moškem (Joaquin Phoenix), ki je razpet med dvema ženskama: vihravo sosedo (Gwyneth Paltrow) in hčerko dobrega družinskega prijatelja (Vinessa Shaw), ki mu jo poskušata “podtakniti” starša.

Ali so sanje v katerih te vsako noč zasleduje 26 napadalnih psov povezane s prvo libanonsko vojno v začetku 80ih? Waltz with Bashir je animirani film v katerem izraelski režiser Ari Folman odkriva preteklost, ki jo je že potlačil.

Francoski režiser Arnaud Desplechin že dobro pozna stopnice, ki vodijo v filmsko palačo v Cannesu, saj se je po njih kot kandidat za najvišje nagrade povzpel že trikrat. Morda mu bo srečo prinesla Božična zgodba (Un conte de Noël) v katerem je na velikem platnu zablestela kraljica francoskega filma Catherine Deneuve, družbo pa ji je med drugim delal Mathieu Amalric, ki se je izjemno izkazal v lanski mednarodni uspešnici Le Scaphandre et le papillon. Štiričlanska družina, katere sin potrebuje presaditev kostnega mozga, vendar noben od ostalih članov nima ustreznega. Zato se starša odločita spočeti tretjega otroka v upanju, da bo ta primeren darovalec. Poskus se izjalovi in družina se oddalji.

Steven Soderbergh je oba filma, ki ju je posnel o Ernestu Che Guevari združil v dvodelni film Che, ki se bo potegoval za zlato palmo. Več o filmskem dvojčku tukaj.

Tri generacije in osem karakterjev je kitajski režiser Zhang Ke Jia združi v zgodbi o državni tovarni, ki jo podrejo, da bi na njenem mestu zrasel kompleks luksuznih apartmajev imenovan 24 City (Er shi si cheng ji).

to be continued…

Palme D’Or ali zlata palma je poleg oskarja ena najbolj zaželenih filmskih nagrad in najprestižnejša nagrada najprestižnejšega festivala na svetu. Na letošnjem, že 61. festivalu na azurni obali, se bo zanjo potegovalo 22 filmov iz celega sveta. Preden jih na hitro predstavim še nekaj malega o tej palmi: Prvič so jo podelili leta 1955 (dobil jo je film Marty), pred tem pa so od leta 1939 podeljevali vedno drugo nagrado, ki so jo oblikovali različni umetniki. Med leti 1964 in 1974 palme niso mogli podeljevati zaradi nerešenih avtorskih pravic. To težavo so odpravili in leta 1975 spet podelili zlato palmo v škatli prevlečeni z rdečim maroškim usnjem. Od takrat je palma doživela še nekaj sprememb. Danes jo podeljujemo v škatli prevlečeni z modrim maroškim usnjem.
_______________________________________________________________

Torej, kdo jo bo dobil? Kandidati so:

Kanadsko-armenski filmski ustvarjalec, Atom Egoyan, se za zlato palmo poteguje že petič. Njegov morda najbolj znan poskus je s filmom The Sweet Hereafte, ki mu je prinesel tudi oskarjevski nominaciji za režijo in scenarij. Tokrat se predstavlja z izdelkom Adoration, zgodbo o najstniku, ki na internetu živi drugo življenje.

Il Divo ni zgodba o popularni pop-operni fantovski zasedbi, temveč zgodba o italijanskem politiku. Giulio Andreotti je bil notranji, obrambni in zunanji minister, ter kar trikrat premier, sedaj pa ima status dosmrtnega senatorja. Njegovo zgodbo je na filmski trak prenesel 38-letni režiser Paolo Sorrentino, ki se je pred tem za zlato palmo potegoval že dvakrat.

Ima že 4 oskarje, 3 zlate globuse in kar nekaj nagrad za življenjsko delo. Nima pa še zlate palme, čeprav se je zadnjo potegoval že štirikrat. Morda bo Clintu Eastwoodu uspelo s filmom Changeling.

“Devičnik” na Canneskem festivalu, Italijan Matteo Garrone, bo predstavil sodobno mafijsko dramo o neapeljski mafiji z naslovom Gomorra, ki sloni na istoimenskem romanu Roberta Saviana. Knjiga je “zabredla” tako globoko, da je moralo italijansko notranje ministrstvo avtorju priskrbeti stalno spremstvo.

Iz Filipinov prihaja film o družini, ki upravlja kino, kjer predvajano stare filme z vsebino za odrasle. Zgodba se začne, ko gre mati, glava družine, na sodišče, kjer bo po več letih končno izvedela ali je sodišče ugodilo njeni tožbi, ki jo je vložila zoper svojega moža, ki fura bigamijo. Serbis je režiral Brillante Mendoza, drugi umetnik iz te otoške države, ki se poteguje za Palme D’Or.

Nuri Bilge Ceylan je turški režiser, ki se že četrtič poteguje za zlato palmo. Tri opice (Üç Maymun) so film o družini ujeti v zanko laži, ki najbolje deluje, dokler te ostanejo neodkrite. Skozi njegove minimalistične filme z zelo nizkim proračunom in odlično kamero lahko ugotovimo, da je avtor v prvi vrsti fotograf.

Argentinec Pablo Trapero bo na francoski rivieri predstavil Leonero. Zgoda o 25-letni Juliji, študentki v drugem tednu nosečnosti, ki je umorila dva moška, med drugim očeta svojega otroka. Medtem, ko spremljamo njeno usodo v zaporu nam film zastavlja vprašanja o materinstvu, pravici, osamljenosti in krivdi.

to be continued…

Kateri blokubusterji bodo v senci zlate palme doživeli svetovno premiero pa tukaj.