IN OSKARJA DOBI…

Eden najtežje pričakovanih filmov letošnjega leta, je hkrati tudi eden najbolj nenavadnih. Zgodba govori o Benjaminu Buttnu, ki se je rodil star in se začel mlajšati. Njegovo življenje začnemo spremljati v 20ih letih prejšnjega stoletja, ko je Button star 80 let, pa vse do njegovega “rojstva” leta 2000. Scenarij delno sloni na kratki zgodbi F. Scotta Fitzgeralda iz leta 1922, vendar je prilagojena za sodobnejše čase, saj se je Fitzgeraldov junak “rodil” že leta 1860. Za adaptacijo je poskrbel Eric Roth, ki se je z izjemnim prikazom ključnih dogodkov 20. stoletja izkazal že pri Forrestu Gumpu, ki mu je leta 1994 prinesel oskarja. Pod režiserko taktirko Davida Fincherja (Se7en, Klub golih pesti, Soba za paniko, Zodiak) bosta po Babilonu skupaj ponovno zaigrala Brad Pitt in Cate Blanchett, v stranski vlogi pa bomo videli tudi novopečeno oskarjevko Tildo Swinton.
_______________________________________________________________

režija: David Fincher
scenarij: Eric Roth
igrajo: Brad Pitt, Cate Blanchett, Tilda Swinton, Taraji P. Henson, Jason Flemyng, Elias Koteas, Julia Ormond, idr.
kamera: Claudio Miranda
glasba: Alexandre Desplat

napovednik

Akademija za Znanstveno fantastične in fantazijske filme ter grozljivke je neprofitna organizacija, ki nagrajuje filme, ki jih oskarji in podobne nagrade rade spregledajo, vendar jih ima rado široko občinstvo. Akademijo je leta 1972 ustanovil filmski zgodovinar Dr. Donald A. Reed. Zaradi pomanjkanja financ so najprej razdeljevali plakete, od leta 1978 pa podeljujejo kipce s podobo planeta Saturna.

Na letošnji, 34. podelitvi, je največ, tri saturne, v filmskih kategorijah odnesel Disneyjev pravljični film Začarana, ki je bil nagrajen za najboljši fantazijski film, glasbo in glavno igralko (Amy Adams). Sweeney Todd, Ratatouille in 300 so dobili vsak po dve nagradi. Osebno sem najbolj vsem za Marcio Gay Harden, ki je bila v The Mist zares fenomenalna, vendar je film pač premalo resen za kako resnejšo nagrado, kljub temu, da je ena boljših grozljivk, ki sem jo videl zadnje čase.

Guillermo del Toro, mehiški režiser, avtor Favnovega labirinta, je dobil posebno nagrado Georga Pala za njegovo izjemno vizijo. Nagrado za življenjsko delo sta dobila producenta oče Robert Halmi starejši in njegov sin z istim imenom, ki sta večinoma ustvarjala v televizijskih vodah. Režiser enega komercialno uspešnejših filmov v zadnjem letu, Pošastno, Matt Reeves je dobil posebno nagrado Filmmakers Showcase Award.
_______________________________________________________________

Znanstveno-fantastični film
Cloverfield

Fantazijski film
Enchated

Grozljivka
Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street

Akcija/Avantura/Triler
300

Režija
Zack Snyder (300)

Glavna moška vloga
Will Smith (I Am Legend)

Glavna ženska vloga
Amy Adams (Enchanted)

Stranska moška vloga
Javier Bardem (No Country for Old Men)

Stranska ženska vloga
Marcia Gay Harden (The Mist)

Vloga mladega igralca/ke
Freddie Highmore (August Rush)

Scenarij
Ratatouille

Celovečerni animirani film
Ratatouille

Mednarodni film
Eastern Promises

Posebni učinki
Transformers

Glasba
Enchanted

Kostumografija
Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street

Maska
Pirates of the Caribbean: At World’s End

nagrada Georga Pala
Guillermo del Toro

nagrada za življenjsko delo
Robert Halmi, Sr.
Robert Halmi, Jr.

Filmmakers Showcase Award
Matt Reeves za film Cloverfield
_______________________________________________________________

Seznam vseh nominirancev sem že objavil tukaj.
Celoten seznam nagrajencev, tudi tiste za televizijske in DVD nagrade si lahko ogledate na njihovi spletni strani.

Akademija je v svoje vrste povabila 105 novih članov, ki bodo že na naslednji podelitvi pomagali izbrati nominirance in dobitnike. Med najbolj znanimi novinci so igralci Sacha Baron Cohen, Josh Brolin, Ruby Dee in novopečena oskarjevka Marion Cotillard. Povabilo sta dobila tudi režiser in scenaristka filma Juno, Jason Reitman in Diablo Cody ter režiser Piratov s Karibov, Gore Verbinski.

Povabilo akademije dobijo le osebe iz filmskega sveta, ki so bile nominirane za oskarja ali so se kako drugače izkazale v filmskem poslu. Trenutno ima volilno pravico nekaj manj kot 6000 članov. Leta 2004 se je akademija odločila nekoliko zaostriti pogoje za vstop tako, da so v njenih vrstah zares le najboljši.
_______________________________________________________________

Igra
Sacha Baron Cohen
Josh Brolin
Marion Cotillard
Ruby Dee
Allison Janney
Jet Li
Ray Winstone

Režija
Sergei Bodrov
James Gray
Michael Haneke
Doug Liman
Kimberly Peirce
Peyton Reed
Jason Reitman
Walter Salles
Gore Verbinski

Scenarij
Judd Apatow
David Benioff
Jean-Claude Carriere
Diablo Cody
Tamara Jenkins
Jeff Nathanson
Nancy Oliver

Beri naprej »

92. pehotna divizija, del pete armade ameriške vojske, je bila divizija sestavljena iz afroameriških vojakov, ki so se med drugo svetovno vojno borili na severu Italije. V filmu Miracle at St. Anna se Spike Lee osredotoča na štiri vojake iz te divizije, ki se med italijanskim napadom znajdejo ujeti na bojni črti, blizu toskanske vasice Sant’Anna di Stazzema. 12. avgusta 1944 so SS-ovci zbrali približno 560 vaščanov in beguncev (večinoma žensk, otrok in starejših moških), ter izvedli množičen pokol, kot odgovor na aktivnosti italijanskih partizanov.

Film sloni na istoimenskem romanu ameriškega pisatelja Jamesa McBridea, ki je poskrbel tudi za adaptacijo. Zgodba sama sicer ni povsem usklajena z zgodovinsko resnico zato je že ob najavi film izzval več kritik s strani tistih, ki so pokol preživeli in nekaterih lokalnih politikov, češ da kvari spomin na zgodovino. Film spremlja še nedaven “javni prepir” med Leejem in Clintom Eastwoodom, saj je prvi drugega obtožil, da v svojih filmih (kot je bil Zastave naših očetov) ne posveča nikakršne pozornosti afroameriškim vojakom. V odgovor mu je Eastwood rekel naj utihne in pojasnil, da med dviganjem zastave na otoku Iwo Jima, ki je bila glavna tema omenjenega filma, pač ni sodeloval noben črn vojak. Jih bo pa zato precej v njegovem prihajajočem biografskem filmu o Neslonu Mandeli. Lee je nato Eastwooda označil za “jeznega starčka” in še enkrat ponovil svoje stališče rekoč, da v celem filmu ni niti enega črnega vojaka, kar pa dejansko ni res. Kljub vsemu je bil prepir dobra reklamna poteza.
_______________________________________________________________

režija: Spike Lee
scenarij: James McBride
igrajo: Derek Luke, Michael Ealy, Laz Alonso, Omar Benson Miller, Luigi Lo Cascio, James Gandolfini, John Leguizamo, Joseph Gordon-Levitt, idr.
glasba: Terence Blanchard
kamera: Matthew Libatique

napovednik

Na torkovem zasedanju je odbor guvernerjev akademije sprejel nekaj sprememb v pravilniku, ki bo veljal za 81. podelitev oskarjev, ki bo 22. februarja 2009. Akademija pravilnik sicer vsako leto pregleda in ga po potrebi spremeni.

Najbolj očitna letošnja sprememba je v kategoriji za najboljšo izvirno pesem, kjer so omejil število možnih nominacij na največ dve za posamezen film. Še vedno pa je možno prijaviti več pesmi za posamezen film. V zadnjih dveh letih se je zgodilo, da je imel en film (letos Enchanted, lani Dreamgirls) kar po tri nominirane pesmi, oba pa sta ostala praznih rok.

Do sedaj so člani glasbene veje akademije na posebnem predvajanju gledali izseke filmov, v katerih se pojavijo pesmi, in nato izglasovali nominirance. Od sedaj naprej bodo tisti člani, ki se ne morejo udeležiti predvajanja na dom dobili dvd s posnetki, ki ga bodo morali skupaj z izpolnjeno glasovnico vrniti. Glasovati pa ni dovoljeno članom, ki imajo med kandidati svojo pesem. Dovoljeno jim je glasovati le v drugem krogu, ko se izbirajo zmagovalci.

Veliko je bilo pritožb na izbiranje nominirancev za tujejezično kategorijo, kjer je letos veliko zares dobrih filmov ostalo zunaj. Še vedno ostaja izbiranje v dveh krogih, ki ga je akademija uvedla leta 2006. V prvem člani akademije, ki so dosegli minimalno udeležbo na projekcijah kandidatov, izberejo devet filmov, ki jih nato deset naključno izbranih članov v drugem krogu zreducira na pet. Nova pravila določajo, da v prvi fazi člani izberejo le šest filmov za drugo fazo, ostale tri pa posebna 20-članska komisija za tujejzični film.
_______________________________________________________________

Celoten pravilnik v pdf obliki si lahko ogledate tukaj.

Post-apokaliptična drama, ki temelji na istoimenskem romanu Cormaca McCarthyja iz leta 2005, je eden od treh letošnjih filmov v katerem bomo videli oskarjvskega nominiranca Vigga Mortensena. Ta skupaj s sinom (Kodi Smit-McPhee) potuje po opustošeni deželi (vzrok za apokalipso ni znan), da bi ubežal strupenemu mrazu na severu. Med potovanjem ga poleg sina spremljajo še spomini na ženo (oskarjevka Charlize Theron), ki je pred “usodnim dogodkom” naredila samomor in tolpe divjih roparjev. Vse skupaj je slišati kot Pobesneli Max, ki se iz vročih avstralskih puščav preseli na severnoameriško pustinjo. Režiser pa ostaja iz dežele “down under”, to je John Hillcoat, ki je predlani navdušil z vesternom The Proposition, kjer ga je tudi opazil producent Nick Wechsler.

Neodvisni filmi so v zadnjih letih na oskarjih pogosto zasenčili izdelke velikih studiev in The Road naj bi vsaj glede igralske zasedbe in nekaterih tehničnih elementov (kamera) lahko posegla po zlatu.
_______________________________________________________________

režija: John Hillcoat
scenarij: Joe Penhall
igrajo: Viggo Mortensen, Kodi Smit-McPhee, Charlize Theron, Michael K. Williams, Guy Pearce, Robert Duvall, idr.
glasba: Nick Cave, Warren Ellis
kamera: Javier Aguirresarobe

Daniel Craig se je kljub začetnim dvomom izkazal za odličnega agenta 007 in jeseni se ponovno vrača na velika platna v 22. bondijadi, imenovani Quantum of Solace. Videli pa ga bomo še v enem filmu, ki veliko obeta. Skupaj z Lievom Schreiberjem in Jamiejem Bellom (nekoč Billy Elliot) bo zaigral v vojni drami pod režisersko taktirko Edwarda Zwickla, ki je nase opozoril že leta 1989 s filmom Glory, v zadnjih letih pa se proslavil s Poslednjim samurajem in Krvavim diamantom.

Čeprav je bilo posnetih že na stotine filmov o drugi svetovni vojni očitno še ni zmanjkalo vidikov s katerih bi še lahko prikazali eno največjih grozot 20. stoletja. Enega takšnih je v svojem romanu The Bielski Partisans obdelal Necha Tec in govori o židovskih partizanih. Tec se je skliceval na resnično zgodbo bratov Bielski, ki jim je uspelo zbežati iz okupirane Poljske in se v beloruskih gozdovih pridružiti ruskim upornikom. Tam so zgradili vasico, kjer so sprejeli več kot 1000 pobeglih judov.

Filmarji se zavedajo, da znajo biti vojna, z ustreznim pristopom, zelo hvaležna tematika in lahko prinese oskarje (Schindlerjev seznam, Vod smrti) ali pa, še pomembneje, velike denarce (Pearl Harbor). Zelo uspešni pa tudi oboje (Reševanje vojaka Ryana). Pričakovanja v povezavi s tem filmom so precejšnja, sploh ker je premiera napovedana za konec leta, čas ko se “izleže” največ oskarjevcev. Takrat bomo videli tudi, če bo poljsko-ruski naglas pomagal do nominacije kateremu od junakov.
_______________________________________________________________

režija: Edward Zwick
scenarij: Edward Zwick, Clayton Frohman
igrajo: Daniel Craig, Liev Schreiber, Jamie Bell, George MacKay, idr.
glasba: James Newton Howard
kamera: Eduardo Serra

napovednik

Harold John Russell je bil kanadsko-ameriški veteran druge svetovne vojne. Japonski napad na Pearl Harbor, 7. decembra 1941, ga je tako pretresel, da se je že naslednji dan vpisal v vojsko. Tri leta kasneje je kot strokovnjak za eksploziv učil rekrute, ko mu je zaradi pregorele varovalke v rokah eksplodiral TNT in je ostal brez njih. Zato je za nadomestilo dobil kljuke. Po okrevanju se je vpisal na Bostonsko univerzo in v tem času nastopil v dokumentarcu o rehabilitaciji veteranov, Diary of a Sergeant. Opazil ga je sam William Wyler in mu ponudil vlogo v filmu The Best Years of Our Lives, ki je postal veliki hit in leta 1947 dobil kar sedem oskarjev, tudi za najboljši film. Nominacijo za stransko vlogo je dobil tudi Russell. Ker se je odbor akademije zavedal, da ima majhne možnosti za zmago, so mu sklenili podariti častnega oskarja za pogum in vzpodbudo, ki jo je s tem dal drugim veteranom. Na podelitvi se je nato izkazalo, da je akademija izglasovala Russellu tudi oskarja za stransko vlogo, tako da je postal edini v zgodovini, ki je bil za isto vlogo nagrajen dvakrat. Poleg tega je le eden izmed dveh neprofesionalnih igralcev, ki je dobil oskarja za igro. Drugi je Haing S. Ngor, ki je leta 1985 dobil kipec za stransko vlogo v The Killing Fields.

Kasneje je Russell dobil še nekaj manjših vlog, sicer pa je živel odmaknjeno od hollywoodskega blišča. Javnost se je ponovno začela zanimati zanj avgusta 1992, ko je nujno potreboval denar za zdravljenje svoje druge žene Betty Marshallsee. Za oskarja, ki ga je dobil za stransko moško vlogo je od zasebnega zbiralca dobil 60,500 dolarjev, častnega pa je obdržal. Russell je oba kipca dobil pred letom 1950, ko je akademija uvedla t.i. “Winners Agreement” (glej tukaj), zato pri prodaji ni imel težav. Čeprav je akademija dejanje obsodila se je Russell branil: “I don’t know why anybody would be critical. My wife’s health is much more important than sentimental reasons. The movie will be here, even if Oscar isn’t.”

Russell je umrl zaradi srčnega infarkta 29. januarja 2002.

Sydney Irwin Pollack se je rodil ruskima židovskima priseljencema in zaživel ameriške sanje. V prvi vrsti je bil bolj producent in režiserskih izdelkov ni ravno na pretek, vendar je za sabo pustil obilo takšnih, ki so ožigosani z napisom “filmska klasika”. Res, da ni bil med mojimi najljubšimi režiserji, vendar mi je bila večina njegovih izdelkov všečna. Moja Afrika sicer ne bi bila niti pol tako dobra brez vrhunske Meryl Streep, in Dekle, ki sem jo ljubil bi bila brez tiste kemije med Barbro in Robertom samo še ena romanca, ki bi kaj hitro utonila v pozabo. Tootsie mi ni bil všeč in brez Hoffmana bi mi bil še manj. Firma je za pogledat. Sabrina je le povprečen remake, ki se ne more primerjati z izvirnikom in kljub vrhunski zasedbi (Kidman, Penn) je Prevajalka samo dolgočasen triler za sredo zvečer. Zato pa sta mi bila všeč Konje streljajo, mar ne? v katerem blesti Jane Fonda in Trije kondorjevi dnevi. Filma trgata gate in sta za moje pojme Pollackovo najboljše delo.

Pollack je imel smolo, da je Konje posnel istega leta, kot je John Schlesinger posnel Polnočnega kavboja, sicer bi bil oskar njegov. Kot producent in režiser je bil nato nominiran še za Tootsie. Oba oskarja mu je nato leta 1986 prinesla Moja Afrika, letos pa je bil nominiran še kot producent Michaela Claytona, v katerem je odigral manjšo vlogo.

Jamie Foxx, ki si je z odlično vlogo Raya Charelsa leta 2004 priigral oskarja, se bo ponovno vživel v hendikepiranega glasbenika. Tokrat v manj znanega Nathaniela Ayersa, katerega izjemno nadarjenost odkrije kolumnist Steve Lopez (Robert Downey Jr.). Kljub obetavnemu začetku in vpisu na prestižno glasbeno, plesno in dramsko šolo Juilliard, Ayersu sreča kmalu obrne hrbet. V drugem letniku postane shizofreničen in posledično tudi brezdomec. Odtlej se preživlja z igranjem na violino in čelo po ulicah Los Angelesa.

Čudoviti um in Ray v enem, bi lahko rekli. Čeprav biografije glasbenikov (Ray, Dreamgirls, Walk the Line) v zadnjih letih kar dežujejo pa imajo filmarji očitno še dovolj zagona in snovi za produciranje takšnih izdelkov. Vprašanje je, kdaj bo ponudba presegla povpraševanje, če je ga ni že… pri meni osebno ga bo zelo kmalu.

Na režiserskem stolčku sedi mladi angleški režiser Joe Wright, ki je zaslovel s Prevzetnostjo in pristranostjo, ter letošnjim nominirancem za najboljši film, Pokora. Scenarij je na podlagi kolumn Steva Lopeza, ki so izhajale v časopisu Los Angeles Times, napisala Susannah Grant (leta 2001 nominirana za Erin Brockovich).
_______________________________________________________________

režija: Joe Wright
scenarij: Susannah Grant
igrajo: Jamie Foxx, Robert Downey Jr., Catherine Keener, Rachael Harris, Tom Hollander, Stephen Root, idr.
glasba: Dario Marianelli
kamera: Seamus McGarvey

Mary Pickford, igralka kanadskega rodu, je pogosto označena tudi kot “prva filmska zvezda”. Zaslovela je še v času nemih filmov, ko slava še ni bila v tolikšni meri povezana s filmom. Leta 1909 je odkrila, da je igranje v filmih preprostejše, pa še bolje plačano, zato se je resno lotila dela. Njen opus je izjemen, saj je samo v prvem letu, še preden je prišla v Hollywood, posnela 50 filmov s sicer manjšimi vlogami. V naslednjih letih ni delala nič manj in njene slike so obšle svet, kjer je dobila na tisoče oboževalcev. Slava ji je prinesla vpliv in moč. Postala je ena od 36 ustanoviteljev ameriške filmske akademije in bila (takrat že drugič) poročena z njenim prvim predsednikom Douglasom Fairbanksom.

Potem, ko so začeli leta 1929 podeljevati oskarje, je bila Pickfordova že druga dobitnica kipca za najboljšo žensko vlogo v filmu Coquette. Že skoraj urbana legenda pravi, da se je Pickfordova nagrado prilobirala. Lobiranje takrat še ni bilo tako težko, saj je o zmagovalcih odločalo vsega skupaj pet članov, poleg tega je bila žena predsednika AMPASa. Čajanka, ki jo je priredila na svojem domu in nanjo povabila vse glasovalce je pravzaprav skoraj legendarna.

A tudi oskar ni mogel rešiti njene kariere, ki je takrat že doživela vrh in jo je počasi uničeval tudi alkohol. Zvezdnica se je po letu 1933, ko je posnela svoj zadnji film (Secrets), izolirala pred svetom in je ni bilo več na spregled. Akademija, ki ji je leta 1976 podelila nagrado za življenjsko delo je morala na njen dom poslati ekipo, ki je preko satelita prenašala njen “zmedeni” zahvalni govor. Dve leti kasneje je umrla.

Njen takratni tretji mož, Charles ‘Buddy’ Rogers, se je leta 1981 poročil z Beverly Ricono, leta 1986 pa je od akademije dobil nagrada Jeana Hersholta za delo na humanitarnem področju . Umrl je leta 1999, njegova vdova pa lani. Tako so se njeni dediči, ki so dobili v last vse tri oskarje odločili, da jih prodajo. Akademija je dvignila glas, saj je imela podpisan sporazum (Winners Agreement - glej tukaj) z dobitnikoma za vse tri kipce. Pickfordova je namreč ob prejemu častnega oskarja podpisala sporazum tudi za tistega iz leta 1930. Dediči pa se ne dajo kar tako zlepa odgnati in napovedujejo tožbo. Pričetek sodne obravnave je postavljen na 8. september.