IN OSKARJA DOBI…

Okoli Ledgerjeve upodobitve Jokerja je nastala cela razprava. Bo dobil oskarja ali ne? Bo vsaj nominiran? Glede na trenutno stanje v medijih ni skoraj da nobenega dvoma o tem. Ali ga bo tudi dejansko dobil pa bomo videli šele februarja. Takrat se bo juhica že malce ohladila in pod žarometom bo gotovo še nekaj odličnih vlog, vredne zlatega viteza.

Koliko ljudi pa je sploh že prišlo iz groba sprejet oskarja? V bistvu kar precej. Skupno je akademija posthumno nominirala kar 55 ljudi, dobilo pa ga je 13. V to številko pa niso ušteti trije, ki so po smrti dobili častne ali posebne nagrade.

“Rekorder” na tem področju je Howard Ashman, ki je bil po svoji smrti nominiran kar štirikrat. Leta 1992 najprej za tri različne pesmi iz risanke Lepotica in zver, naslednje leto pa še za pesem iz Aladdina. Enega izmed njih je tudi dobil, kar je bil njegov drugi kipec. Prvega je dobil za pesem “Under the Sea” iz risanke Mala morska deklica.

Kar trikrat je bil po smrti nominiran tudi scenograf William Horning. In sicer leta 1959 za Gigi, ter leta 1960 za Ben-Hur in Sever, severozahod. Dobil je dve nagradi in postavil svojevrsten rekord, saj je to največje število po smrti osvojenih oskarjev v zgodovini. Po trikrat sta bila posthumno nominirana tudi kostumografinja Gile Steele in skladatelj Jerome Kern.

Leta 1972 je prišlo do posebnega pripetljaja. Oskarja za glasbo je namreč dobil Chaplinov film Limelight, ki so ga posneli že 20 let prej. Ker je bil Charles Chaplin dolga leta izgnan iz ZDA zaradi domnevnega simpatiziranja s komunizmom, film tam dolgo ni bil predvajan. Ko pa je bil, ga je akademija morala upoštevati. Kasneje so spremenili pravilo, tako da filmi starejši od dveh let ne morejo biti nominirani. Takrat sta bila za glasbo poleg Chaplina nominirana še Raymond Rasch in Larry Russell, ki sta oba že umrla.

Med znanimi ljudmi, ki so po smrti dobili oskarja je tudi Walt Disney, ki je bil leta 1969 nagrajen za kratko risanko Winnie the Pooh and the Blustery Day. To je bil njegov že 22. in zadnji oskar.

Leta 1993 je nagrado Jeana Hersholta za delo na humanitarnem področju dobila legendarna Audrey Hepburn. 20. januarja 1993, le nekaj dni po objavi, da bo prejela nagrado je Hepburnova umrla za rakom. Na podelitvi je nagrado sprejel njen sin, Sean H. Ferrer.

Častnega oskarja je po njegovii smrti akademija namenila Edwardu G. Robinsonu leta 1973. Douglas Fairbanks pa je leta 1940 dobil posebno nagrado za doprinos k filmski industriji kot prvi predsednik akademije.

Čisto prvo nominacijo po smrti so pravzaprav podelili že na prvi podelitvi leta 1929. Takrat sicer še ni bilo nominacij v takšni obliki kot danes, vendar so nekateri, ki niso dobili oskarja, namesto tega domov odnesli plaketo. Med takratnimi dobitniki le te je bila tudi scenaristka filma The Private Life of Helen of Troy, Gerald Duffy, ki pa je umrla slabo leto prej. Leto zatem naj bi bila nominirana igralka Jeanne Eagels za film The Letter. Kot že rečeno, nominacija ni uradna, prav tako “drugo uvrščeni” niso dobili nobene plakete, vendar je iz arhivov akademije razvidno, da so pred podelitvijo razpravljali o možnih nagrajencih, med katerimi je bila tudi Eagelsova.

Prva prava uradna posthumna igralska nominacija pripada Jamesu Deanu, ki je bil leta 1956 nominiran za Vzhodno od raja, leto kasneje pa še za Velikana. Skupno je bilo v igralskih kategorijah posthumno nominiranih šest igralcev. Poleg že omenjenih Jeanne Eagels in Jamesa Deana, še: Spencer Tracy za Guess Who’s Coming to Dinner (1968), Peter Finch za Network (1977), Ralph Richardson za Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes (1985) in Massimo Troisi za Il Postino leta 1996. Slednji je poleg igralske nominacije dobil tudi tisto za scenarij. Edini dobitnik igralskega oskarja po smrti pa je bil Peter Finch.

Mesec dni pred filmskim festivalom v Benetkah (ki je btw najstarejši tovrstni festival na svetu), so organizatorji razkrili 21 naslovov, ki se bo potegovalo za zlatega leva. O tem kdo ga bo dobil, bo odločala 7-članska žirija, ki ji bo predsedoval nemški filmar Wim Wenders, tudi sam dobitnik zlatega leva leta 1982 za Der Stand der Dinge. Drugi člani žirije so še ameriški režiser in igralec John Landis, argentinska režiserka Lucrecia Martel, hongkonški režiser Johnnie To, ruski scenarist Jurij Arabov, britanski vizualni umetnik Douglas Gordon in italijanska igralka Valeria Golino.

Festival bo 27. avgusta slovesno odprl nov izdelek bratov Coen, ki sta letos s trilerjem Ni prostora za starce pobasala vse glaven oskarje (film, režija, scenarij), sedaj pa se vračata z lahkotnejšim Burn after reading, v katerem kar mrgoli zvezd. Vendar se ne bodo potegovale za nagrade, saj bo film predvajan izven konkurence.
_______________________________________________________________

Z leve pa se bodo med drugim borili:

The Hurt Locker je izdelek ameriške režiserke Kathryn Bigelow. Gre za še en izmed poplave filmov z vojno tematiko, ki se dogajajo na bližnjem vzhodu. Tokrat spremljamo elitno vojaško skupino, ki ji poveljuje Jeremy Renner. V mestu, kjer je lahko vsak potencialni sovražnik in vsak predmet bomba, se znajdejo tudi Guy Pearce, Anthony Mackie in Ralph Fiennes.

Hayao Miyazaki je priznani japonski avtor risanih filmov, ki so pritegnili tudi pozornost ameriške filmske  akademije. Leta 2003 je bila z oskarejm namreč nagrajena njegova risanka Spirited Away, nominiran pa je bil še leta 2006 za Howl’s Moving Castle. Njegov najnovejši film Ponyo na pečini je že požel odlične kritike in pričakuje se, da se bo skupaj z Wall-e-jem januarja znašel med nominiranci.

Režiser etiopskega porekla, Haile Gerima, ki je leta 1968 prišel v ZDA in diplomiral na univerzi v Los Angelesu, je verjetno še najbolj znan po svojem filmu Sankofa iz leta 1993, ki govori o suženjstvu. Film Teza, ki ga bo predstavil tokrat, govori o Anberberu, ki se po končanem študiju v Nemčiji z veliki upi in pričakovanju vrne v rodno Etiopijo.

Čilski filmar Marco Bechis, ki je leta 2001 v Benetkah za film Figli/Hijos dobil nagrado za mir, se na Mostro vrača z izdelkom Birdwatchers, ki pripoveduje zgodbo ameriških staroselcev. Za snemanje so najeli precej neprofesionalnih igralcev, ki pa so se menda odlično odrezali.

Un Giorno perfetto (Popoln dan) je film izpod rok turškega umetnika Ferzana Ozpetka, ki živi in dela v Italiji. V tem filmu bomo videli dan devetih ljudi, ki živijo v Rimu. Režiser posebno pozornost posveča določenim dejstvom, ki so, če jih obravnavamo posamezno, bistvenega pomena.

Več o filmih v tekmovalnem programu kmalu…

Prvič se je pojavil že maja 1939 in takoj postal tako priljubljen, da je že naslednje leto dobil svoj strip, v katerem se mu je kmalu pridružil še Robin (okoli tega je bilo veliko špekulacij, da strip promovira homoseksualnost). Najprej je strip izhajal 4-krat letno, nato na dva meseca, po izjemni priljubljenosti, ki konec 50ih še vedno ni padla, je Batman postal mesečni obiskovalec trafik in letos je izšla že 670. številka.

Seveda pa tudi filmska industrija ni mogla spregledati takega fenomena. Prva serija 15 nadaljevanj se je pojavila leta 1942, sedem let kasneje pa so predvajali še 15-delov, ki si jih najbrž spomnimo vsi: Batman v vijoličnem kostumu na zabaven način lovi bad boyse! hehe… super so bili! No, serija je bila tako uspešna, da so leta 1966 posneli nekoliko daljšo epizodo (z drugimi igralci) Batman: The Movie, in jo poslali v kino, kjer se je solidno odrezala.

Netopir je nato počival vse do leta 1989, ko so pri Warner Bros. režijo novega filma ponudili mojstru temačnega: Timu Burtonu. Film nima nobene veze s predhodnikom in je velja za prvi, pravi film o Batmanu. Veličastno ime tega junaka je pritegnilo največje hollywoodske zvezde: kostum glavnega junaka je oblekel Michael Keaton, njegov sovražnik, Joker, je bil Jack Nicholson, (še vedno ena njegovih najboljših vlog), za lepoto v filmu pa je skrbela Kim Basinger. Uspešnici je sledilo nadaljevanje Batman Returns (1992), ki pa z drugorazredno igro in majavim scenarijem ni povsem prepričal. V njem pa je še vedno precej velikih imen: Michelle Pfeiffer je Catwoman, Danny DeVito je Pingvin, Christopher Walken pa zlobni Max Shrek (ki je tudi ime nemškega igralca, ki je prvi upodobil vampirja v kultnem Nosferatu iz leta 1922).

V tretjem filmu (Batman Forever) je Burton prepustil režiserski stolček Joelu Schumacherju, sam pa zasedel producentskega. Drug film je bil namreč označen za preveč temačnega, zato so se pri Warner Brosu odločili za družini prijaznejši izdelek, ki pa bi ga težko dobili izpod Burtonovih rok. Val Kilmer je postal za moje pojme najslabši Batman, pridružil pa se mu je še Robin. In to je v bistvu edina novost v franšizi, saj se zdi, da smo vse ostalo že videli. Dvoličnež (Tommy Lee Jones) namreč močno spominja na Jokerja, Ugankar je pač še eden izmed Carreyevih spakujočih alteregov, Kidmanova pa tako kot njeni predhodnici igra žensko, ki jo rajcata tako Batman kot Bruce.

Potem je prišel še Batman & Robin, ki je postregel z Clooneyjem v glavni vlogi, ledenim Schwarzeneggerjem, strupeno Umo Thurman ter novim likom: Batgirl, ki ga je odigrala Alicia Silverstone. S slabi 240 milijoni dolarjev je bil najslabši zaslužkar te franšize, a studijo se je zavedal, da so gledali še lačni. Velko vode je preteklo in mnogo projektov je propadlo: Batman Triumphant, Batman: DarKnight, Batman Beyond, Batman vs Superman in Batman: Year One so naslovi, ki niso nikoli videli platna.

Nolanova serija je restartala franšizo in leta 2006 se je vse začelo znova. V Batman Begins pojasnijo zakaj je Bruce Wayne oblekel netopirski kostum, ki ga tokrat nosi Christian Bale. Z lepimi 370 milijoni dobička so bili zadovoljni producenti, s samim filmom pa tudi kritiki. Začelo se je šušljati o (najmanj) trilogiji in letos je z velikim pompom v kina treščil drugi del: Vitez teme. Bodimo pošteni in povejmo, da je za velik del propagande poskrbel Heath Ledger, ki je umrl januarja letos. Njegovo vlogo so hvalili še preden jo je kdo videl in dejansko, tudi sedaj ko s(m)o jo, nihče ne more reči, da ni vredna (nominacije za) oskarja. Tudi film je verjetno najboljši Batmanov film, kljub temu da je (za enkrat) edini, ki v naslovu ne nosi njegovega imena. Film je dober, ena boljših akcij v zadnjem času, vendar pa je vseeno pretirano, da že nekaj dni kraljuje na samem vrhu IMDb-jeve lestvice najboljših filmov, na mestu, ki je bilo dolgo časa rezervirano za Botra. Kakorkoli že, verjetno tam ne bo ostal prav dolgo, saj se bo tudi prah okoli filma hitro polegel… vprašanje je ali bo prah le ostal še toliko časa, da Ledgerju priskrbi nominacijo… januarja, ko bodo te znane, ga med nami ne bo že letno dni. Se ga bo Hollywood še spomnil?

Potem, ko je lani Marty Scorsese končno dobil oskarja, je mesto najbolj “okradenega” režiserja zasedel Ridley Scott. Nominiranj je bil trikrat: leta 1992 za Thelmo in Louise, nazadnje leta 2002 za Sestreljeni črni jastreb, vendar ga morda še najbolj boli poraz iz leta 2001, ko je Gladiator dobil pet kipcev, tudi za najboljši film, sam pa je moral priznati poraz Stevenu Soderberghu. Sicer avtor danes kultnih filmov, kot sta mdr. Osmi potnik in Blade Runner, zadnja leta veliko sodeluje z Russlom Crowom. Skupaj sta poleg prej omenjenega Gladiatorja posnela še manj uspešen A Good Year in lani Ameriškega gangsterja. Tokrat se vračata z akcijsko dramo Body of Lies.

Ekipi se bosta pridružila tudi Leonardo DiCaprio in nizozemska igralka Carice van Houten, ki me je pred letom nadpovprečno navdušila v Črni knjigi. House of Lies temelji na romanu Body of Lies, ki ga je v scenarij predelal William Monahan, dobitnik oskarja za adaptacijo Dvojne igre. Govori o agentu CIE (Leo), ki se odpravi v Jordanijo, da bi izsledil zelo iskanega terorista. Tam mu pomaga šef Jordanske tajne službe, kar pa se izkaže za vse prej kot gladko sodelovanje.

Film bo vsekakor velik hit kar se tiče blagajn, vendar mislim, da bo pri akademiji pogorel, tako kot lani Ameriški gangster, ki je kljub dobrim 260 milijonom dolarjev zaslužka, dobil le dve nominaciji. O njegovi kvaliteti se bomo lahko prepričali že čez dober mesec, saj bo njegova premiera na filmskem festivalu v Benetkah, kjer bo prikazan izven tekmovalnega programa.
____________________________________________________________

režija: Ridley Scott
scenarij: William Monahan
igrajo: Leonardo DiCaprio, Russell Crowe, Carice van Houten, Mark Strong, Vince Colosimo, Oscar Isaac, idr.
kamera: Alexander Witt
glasba: Marc Streitenfeld

napovednik

Po čem se pravzaprav razlikuje oskar za najboljši film od tistega za najboljšega režiserja? Glavnega oskarja naj bi dobil film, ki najbolje združuje vse ostale kategorije: od igre, scenarija, pa vse do tehničnih nagrad. Vendar brez dobre režije še tako vrhunska igra in tako izjemen scenarij ne moreta rešiti filma. V razliki med nominacijami pride zato, ker pet najboljših filmov izbirajo vsi člani akademij, pet najboljših režiserjev pa samo režiserji. Ta dva seznama se le redko popolnoma ujemata. Pravzaprav se je to zgodilo šele štirikrat. Nazadnje leta 2006, prej pa še v letih 1981, 1965 in 1958. Ponavadi je razlika v enem ali dveh filmih, razlika v treh je bila nazadnje leta 1967.

Vsi vemo, da ima največ zaslug za uspeh filma prav režiser in zato velja nek tih dogovor, da v primeru, ko ni jasnega favorita, glavni nagradi razdelijo na dva filma, kar se je v 80-letni zgodovini zgodilo 21-krat. Precej prahu je dvignila podelitev izpred dveh let, ko so z oskarjem za režijo Angu Leeju priznali visoko umetniško vrednost filma Brokeback Mountain, medtem ko so svojo homofobičnost izdali s tem, da so za najboljši film razglasili Usodno nesrečo.

Torej, režiserji … največ, štiri, režiserke oskarje je v dobil John Ford, in sicer za The Informer (1935), The Grapes of Wrath (1940), How Green Was My Valley (1941) in The Quiet Man (1952). S tremi nagradami mu sledita Frank Capra in William Wyler. Po dva oskarja pa je uspelo zbrati kar 15 režiserjem.

Wyler, ki je zbra največ (dvanajst) nominacij, se lahko pohvali, da so pod njegovo taktirko igralci zbrali kar 36 nominacij, od tega 14 oskarjev, kar je oboje svojevrsten rekord. Očitno pa se ne splača režirati samega sebe, saj sta v tem primeru do oskarja prišla le Laurence Olivier leta 1949 za glavno vlogo v svojem Hamletu in Roberto Benigni, ki je leta 1998 slavil s svojim La Vita e Bella.

Najstarejši režiser, ki je kadarkoli dobil oskarja je bil takrat 74-letni Clint Eastwood, ki je so ga leta 2004 drugič nagradi za režijo Punčke za milijon dolarjev. S tem je potolkel rekord, ki ga je Roman Polanski postavil le dve leti prej. Najstarejši nominiranec je sicer John Huston, ki je bil leta 1986 pri 79ih nominiran za Prizzi’s Honor.

Najmlajši nominiranec v tej kategoriji je John Singleton, ki je bil star komaj 24 let, ko so ga nominirali za njegov prvenec Boyz n the Hood. Čast, biti najmlajši dobitnik oskarja za režijo, že dolga leta, vse od četrte podelitve (1931), pripada Normanu Taurogu. Ko je dobil oskarja za režijo filma Skippy, je bil star 32 let. Takrat je za dobro leto premagal Lewisa Milestona, ki je bil pri 33ih nagrajen na čisto prvi podelitvi 16. maja 1929.

Smo čez polovico leto in uradno bi morali videti že polovico filmov, ki se bodo potegovali za oskarje. Seveda je jasno, da studii take izdelke šparajo za na konec, vendar nam tu hvala bogu pomagajo nekateri filmski festivali in vnaprejšnja predvajanja za testno občinstvo ter novinarje. Tko, preden gremo vsi na morje, na hitro povzemimo zadnje pol leta v filmu.

Cannes je letos prinesel nekaj odličnih filmov. Zmagovalni, Entre les murs, bi sicer rabil močno propagando za kaj več kot le zlato palmo, vendar ga bo akademija morda opazila, če ga bo Francija izbrala za svojega kandidata v tujejezični kategoriji. Povsem drugače je s Eastwoodovim Changelingm, ki ima odličen recenzije in glede na naklonjenost, ki jo akademija goji do te legende, mu ne bi smel biti problem smukniti med top5. Prav tako je v igri glavna zvezda tega filma, Angelina Jolie, katere šanse se še povečajo, če upoštevamo, da so jo lani “oškodovali” za nominacijo v A Mighty Heart. Manj jo sicer ogroža dokaj neznana Sally Hawkins (Happy-Go-Lucky), ki pa vse od Berlinala, kjer je dobila srebrnega medveda, povečuje zanimanje zase.

Kaj bo s Soderberghovim dvojnim projektom Che je težko reči, zelo verjetno pa bo med nominiranci glavni junak, oskarjevec Benicio del Toro. V tej kategoriji bi mu lahko delal družbo Richard Jenkins, ki je izjemno navdušil s filmom The Visitor, vendar pa je bil izdan že tako zgodaj in s tako malo pompa, da bo težko vzdrževal trenutno precej visoko naklonjenost medijev. S prepoznavnostjo ne bi smel imeti problemov Philip Seymour Hoffman, še en ljubljenec občinstva, čeprav naj Kaufmanov, Synecdoche, New York, v katerem ima glavno vlogo, ne bi posegal po nagradah višjih od izvirnega scenarija.

V stranskih vlogah za enkrat visoko kotira Penelope Cruz, ki je navdušila v komediji Woodya Allena, Vicky Cristina Barcelona. Pri moških neverjetno podporo novinarjev doživlja pokojni Heath Ledger v najnovejšem Batmanovem filmu, The Datk Knight, v katerem igra Jokerja. Če ga bo akademija posthumno nominirala, to nikakor ne bi bilo presenečenje, saj je Jamesa Deana po njegovi smrti leta 1955, nominirala kar dvakrat: za Velikana in Vzhodno od raja. Če se bo tolikšen medijski pomp, ki se trenutno odvija okoli Ledgerja ohranil do februarja pa mu tudi oskar ne more uiti.

In še risanke. Pixar did it again! Wall-E ima neverjetne kritike. Film z zelo malo dialoga je navdušil vse in danes je na imdbjevi lestvici najboljših filmov vseh časov na 14. mestu. Stanje se sicer umirja, saj je bil le nekaj dni nazaj še na šestem in v naslednjih tednih bo počasi ustalil še nižje, vendar bo zagotovo ostal na lestvici. Poleg tega, da bo verjetno odnesel oskarja za animirani film, bo zelo verjetno nominiran še za scenarij, mnogi pa ugibajo ali ne bo po Lepotici in zver iz leta 1992, to drugi animirani film, nominiran v glavni kategoriji, ali celo za režijo!!

Osebe, ki so ves čas vesele, nasmejane in optimistične mi gredo rade na živce. Če mi bo šla na živce tudi Sally Hawkins, potem je najverjetneje dobro opravil delo in se bo potegovala vsaj za oskarjevsko nominacijo, katero ji mnogi že napovedujejo. Na letošnjem berlinskem filmskem festivalu je za vlogo vedno naspidirane Poppy, že dobila srebrnega medveda. Ne le Hawkinsova, precej pohval je požel tudi film sam, kar pomeni, da si lahko obetamo še eno mojstrovino izpod rok Britanca Mika Leigha, ki je bil za oskarja nominiran že petkrat. Zadnjič za režijo in scenarij Vere Drake leta 2005. Leigh je do igralske nominacije pripeljal tudi Imeldo Staunton, ki je zaigrala v glavni vlogi, leta 1997 pa sta bili za vlogo v njegovem Skrivnosti in laži nominirani Brenda Blethyn in Marianne Jean-Baptiste. Še en razlog več, da se Hawkinsovo zaenkrat postavlja precej visoko. V Happy-Go-Lucky igra vedno veselo osnovnšilsko učiteljico iz Londona, ki se na svoj način sooča z vsakdanom.
_________________________________________________________________________

režija in scenarij: Mike Leigh
igrajo: Sally Hawkins, Eddie Marsan, Sylvestra Le Touzel, Samuel Roukin, Alexis Zegerman, idr.
glasba: Gary Yershon
kamera: Dick Pope

napovednik