IN OSKARJA DOBI…

Okoli Ledgerjeve upodobitve Jokerja je nastala cela razprava. Bo dobil oskarja ali ne? Bo vsaj nominiran? Glede na trenutno stanje v medijih ni skoraj da nobenega dvoma o tem. Ali ga bo tudi dejansko dobil pa bomo videli šele februarja. Takrat se bo juhica že malce ohladila in pod žarometom bo gotovo še nekaj odličnih vlog, vredne zlatega viteza.

Koliko ljudi pa je sploh že prišlo iz groba sprejet oskarja? V bistvu kar precej. Skupno je akademija posthumno nominirala kar 55 ljudi, dobilo pa ga je 13. V to številko pa niso ušteti trije, ki so po smrti dobili častne ali posebne nagrade.

“Rekorder” na tem področju je Howard Ashman, ki je bil po svoji smrti nominiran kar štirikrat. Leta 1992 najprej za tri različne pesmi iz risanke Lepotica in zver, naslednje leto pa še za pesem iz Aladdina. Enega izmed njih je tudi dobil, kar je bil njegov drugi kipec. Prvega je dobil za pesem “Under the Sea” iz risanke Mala morska deklica.

Kar trikrat je bil po smrti nominiran tudi scenograf William Horning. In sicer leta 1959 za Gigi, ter leta 1960 za Ben-Hur in Sever, severozahod. Dobil je dve nagradi in postavil svojevrsten rekord, saj je to največje število po smrti osvojenih oskarjev v zgodovini. Po trikrat sta bila posthumno nominirana tudi kostumografinja Gile Steele in skladatelj Jerome Kern.

Leta 1972 je prišlo do posebnega pripetljaja. Oskarja za glasbo je namreč dobil Chaplinov film Limelight, ki so ga posneli že 20 let prej. Ker je bil Charles Chaplin dolga leta izgnan iz ZDA zaradi domnevnega simpatiziranja s komunizmom, film tam dolgo ni bil predvajan. Ko pa je bil, ga je akademija morala upoštevati. Kasneje so spremenili pravilo, tako da filmi starejši od dveh let ne morejo biti nominirani. Takrat sta bila za glasbo poleg Chaplina nominirana še Raymond Rasch in Larry Russell, ki sta oba že umrla.

Med znanimi ljudmi, ki so po smrti dobili oskarja je tudi Walt Disney, ki je bil leta 1969 nagrajen za kratko risanko Winnie the Pooh and the Blustery Day. To je bil njegov že 22. in zadnji oskar.

Leta 1993 je nagrado Jeana Hersholta za delo na humanitarnem področju dobila legendarna Audrey Hepburn. 20. januarja 1993, le nekaj dni po objavi, da bo prejela nagrado je Hepburnova umrla za rakom. Na podelitvi je nagrado sprejel njen sin, Sean H. Ferrer.

Častnega oskarja je po njegovii smrti akademija namenila Edwardu G. Robinsonu leta 1973. Douglas Fairbanks pa je leta 1940 dobil posebno nagrado za doprinos k filmski industriji kot prvi predsednik akademije.

Čisto prvo nominacijo po smrti so pravzaprav podelili že na prvi podelitvi leta 1929. Takrat sicer še ni bilo nominacij v takšni obliki kot danes, vendar so nekateri, ki niso dobili oskarja, namesto tega domov odnesli plaketo. Med takratnimi dobitniki le te je bila tudi scenaristka filma The Private Life of Helen of Troy, Gerald Duffy, ki pa je umrla slabo leto prej. Leto zatem naj bi bila nominirana igralka Jeanne Eagels za film The Letter. Kot že rečeno, nominacija ni uradna, prav tako “drugo uvrščeni” niso dobili nobene plakete, vendar je iz arhivov akademije razvidno, da so pred podelitvijo razpravljali o možnih nagrajencih, med katerimi je bila tudi Eagelsova.

Prva prava uradna posthumna igralska nominacija pripada Jamesu Deanu, ki je bil leta 1956 nominiran za Vzhodno od raja, leto kasneje pa še za Velikana. Skupno je bilo v igralskih kategorijah posthumno nominiranih šest igralcev. Poleg že omenjenih Jeanne Eagels in Jamesa Deana, še: Spencer Tracy za Guess Who’s Coming to Dinner (1968), Peter Finch za Network (1977), Ralph Richardson za Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes (1985) in Massimo Troisi za Il Postino leta 1996. Slednji je poleg igralske nominacije dobil tudi tisto za scenarij. Edini dobitnik igralskega oskarja po smrti pa je bil Peter Finch.

Prvič se je pojavil že maja 1939 in takoj postal tako priljubljen, da je že naslednje leto dobil svoj strip, v katerem se mu je kmalu pridružil še Robin (okoli tega je bilo veliko špekulacij, da strip promovira homoseksualnost). Najprej je strip izhajal 4-krat letno, nato na dva meseca, po izjemni priljubljenosti, ki konec 50ih še vedno ni padla, je Batman postal mesečni obiskovalec trafik in letos je izšla že 670. številka.

Seveda pa tudi filmska industrija ni mogla spregledati takega fenomena. Prva serija 15 nadaljevanj se je pojavila leta 1942, sedem let kasneje pa so predvajali še 15-delov, ki si jih najbrž spomnimo vsi: Batman v vijoličnem kostumu na zabaven način lovi bad boyse! hehe… super so bili! No, serija je bila tako uspešna, da so leta 1966 posneli nekoliko daljšo epizodo (z drugimi igralci) Batman: The Movie, in jo poslali v kino, kjer se je solidno odrezala.

Netopir je nato počival vse do leta 1989, ko so pri Warner Bros. režijo novega filma ponudili mojstru temačnega: Timu Burtonu. Film nima nobene veze s predhodnikom in je velja za prvi, pravi film o Batmanu. Veličastno ime tega junaka je pritegnilo največje hollywoodske zvezde: kostum glavnega junaka je oblekel Michael Keaton, njegov sovražnik, Joker, je bil Jack Nicholson, (še vedno ena njegovih najboljših vlog), za lepoto v filmu pa je skrbela Kim Basinger. Uspešnici je sledilo nadaljevanje Batman Returns (1992), ki pa z drugorazredno igro in majavim scenarijem ni povsem prepričal. V njem pa je še vedno precej velikih imen: Michelle Pfeiffer je Catwoman, Danny DeVito je Pingvin, Christopher Walken pa zlobni Max Shrek (ki je tudi ime nemškega igralca, ki je prvi upodobil vampirja v kultnem Nosferatu iz leta 1922).

V tretjem filmu (Batman Forever) je Burton prepustil režiserski stolček Joelu Schumacherju, sam pa zasedel producentskega. Drug film je bil namreč označen za preveč temačnega, zato so se pri Warner Brosu odločili za družini prijaznejši izdelek, ki pa bi ga težko dobili izpod Burtonovih rok. Val Kilmer je postal za moje pojme najslabši Batman, pridružil pa se mu je še Robin. In to je v bistvu edina novost v franšizi, saj se zdi, da smo vse ostalo že videli. Dvoličnež (Tommy Lee Jones) namreč močno spominja na Jokerja, Ugankar je pač še eden izmed Carreyevih spakujočih alteregov, Kidmanova pa tako kot njeni predhodnici igra žensko, ki jo rajcata tako Batman kot Bruce.

Potem je prišel še Batman & Robin, ki je postregel z Clooneyjem v glavni vlogi, ledenim Schwarzeneggerjem, strupeno Umo Thurman ter novim likom: Batgirl, ki ga je odigrala Alicia Silverstone. S slabi 240 milijoni dolarjev je bil najslabši zaslužkar te franšize, a studijo se je zavedal, da so gledali še lačni. Velko vode je preteklo in mnogo projektov je propadlo: Batman Triumphant, Batman: DarKnight, Batman Beyond, Batman vs Superman in Batman: Year One so naslovi, ki niso nikoli videli platna.

Nolanova serija je restartala franšizo in leta 2006 se je vse začelo znova. V Batman Begins pojasnijo zakaj je Bruce Wayne oblekel netopirski kostum, ki ga tokrat nosi Christian Bale. Z lepimi 370 milijoni dobička so bili zadovoljni producenti, s samim filmom pa tudi kritiki. Začelo se je šušljati o (najmanj) trilogiji in letos je z velikim pompom v kina treščil drugi del: Vitez teme. Bodimo pošteni in povejmo, da je za velik del propagande poskrbel Heath Ledger, ki je umrl januarja letos. Njegovo vlogo so hvalili še preden jo je kdo videl in dejansko, tudi sedaj ko s(m)o jo, nihče ne more reči, da ni vredna (nominacije za) oskarja. Tudi film je verjetno najboljši Batmanov film, kljub temu da je (za enkrat) edini, ki v naslovu ne nosi njegovega imena. Film je dober, ena boljših akcij v zadnjem času, vendar pa je vseeno pretirano, da že nekaj dni kraljuje na samem vrhu IMDb-jeve lestvice najboljših filmov, na mestu, ki je bilo dolgo časa rezervirano za Botra. Kakorkoli že, verjetno tam ne bo ostal prav dolgo, saj se bo tudi prah okoli filma hitro polegel… vprašanje je ali bo prah le ostal še toliko časa, da Ledgerju priskrbi nominacijo… januarja, ko bodo te znane, ga med nami ne bo že letno dni. Se ga bo Hollywood še spomnil?

Po čem se pravzaprav razlikuje oskar za najboljši film od tistega za najboljšega režiserja? Glavnega oskarja naj bi dobil film, ki najbolje združuje vse ostale kategorije: od igre, scenarija, pa vse do tehničnih nagrad. Vendar brez dobre režije še tako vrhunska igra in tako izjemen scenarij ne moreta rešiti filma. V razliki med nominacijami pride zato, ker pet najboljših filmov izbirajo vsi člani akademij, pet najboljših režiserjev pa samo režiserji. Ta dva seznama se le redko popolnoma ujemata. Pravzaprav se je to zgodilo šele štirikrat. Nazadnje leta 2006, prej pa še v letih 1981, 1965 in 1958. Ponavadi je razlika v enem ali dveh filmih, razlika v treh je bila nazadnje leta 1967.

Vsi vemo, da ima največ zaslug za uspeh filma prav režiser in zato velja nek tih dogovor, da v primeru, ko ni jasnega favorita, glavni nagradi razdelijo na dva filma, kar se je v 80-letni zgodovini zgodilo 21-krat. Precej prahu je dvignila podelitev izpred dveh let, ko so z oskarjem za režijo Angu Leeju priznali visoko umetniško vrednost filma Brokeback Mountain, medtem ko so svojo homofobičnost izdali s tem, da so za najboljši film razglasili Usodno nesrečo.

Torej, režiserji … največ, štiri, režiserke oskarje je v dobil John Ford, in sicer za The Informer (1935), The Grapes of Wrath (1940), How Green Was My Valley (1941) in The Quiet Man (1952). S tremi nagradami mu sledita Frank Capra in William Wyler. Po dva oskarja pa je uspelo zbrati kar 15 režiserjem.

Wyler, ki je zbra največ (dvanajst) nominacij, se lahko pohvali, da so pod njegovo taktirko igralci zbrali kar 36 nominacij, od tega 14 oskarjev, kar je oboje svojevrsten rekord. Očitno pa se ne splača režirati samega sebe, saj sta v tem primeru do oskarja prišla le Laurence Olivier leta 1949 za glavno vlogo v svojem Hamletu in Roberto Benigni, ki je leta 1998 slavil s svojim La Vita e Bella.

Najstarejši režiser, ki je kadarkoli dobil oskarja je bil takrat 74-letni Clint Eastwood, ki je so ga leta 2004 drugič nagradi za režijo Punčke za milijon dolarjev. S tem je potolkel rekord, ki ga je Roman Polanski postavil le dve leti prej. Najstarejši nominiranec je sicer John Huston, ki je bil leta 1986 pri 79ih nominiran za Prizzi’s Honor.

Najmlajši nominiranec v tej kategoriji je John Singleton, ki je bil star komaj 24 let, ko so ga nominirali za njegov prvenec Boyz n the Hood. Čast, biti najmlajši dobitnik oskarja za režijo, že dolga leta, vse od četrte podelitve (1931), pripada Normanu Taurogu. Ko je dobil oskarja za režijo filma Skippy, je bil star 32 let. Takrat je za dobro leto premagal Lewisa Milestona, ki je bil pri 33ih nagrajen na čisto prvi podelitvi 16. maja 1929.

Kdo pa je vaš najljubši filmski psiho? Tak, ob katerem vam gredo kocine v zrak, kljub temu, da se zavedate, da vas od njega loči filmsko platno in… no ja… dejstvo, da je izmišljen.

Moj najljubši psiho ostaja Dr. Hannibal Lecter, ki ga je v treh filmih izjemno upodobil Anthony Hopkins. Njegov zlovešči nasmeh in miren glas sta karakteristiki, s katerima je Hopkinsu Hannibala-Kanibala uspelo narediti nesmrtnega. Prvič je ta lik sicer filmsko platno dosegel leta 1986, ko ga je v Lovcu na ljudi upodobil Brian Cox, vendar mu je šele Hopkins v Ko jagenjčki obmolknejo dal podobo, ki jo danes prepozna vse svet in si zares zasluženo prislužil prvega in edinega oskarja. Po še enem filmskem nadaljevanju in nato remaku Lovca na ljudi je Hannibal postal že skorajda blagovna znamka, ki iz nekje pač mora izvirati, zato so se ustvarjalci (na žalost) odločili posneti film Hannibal: Rojstvo zla, v katerem je mladega kanibala ne preveč posrečeno upodobil francoski igralec Gaspard Ulliel. Eden najslavnejših filmskih likov vseh časov je torej kruti a pretkani serijski morilec, ki svoje žrtve poje za malico (dobesedno!). A ni edini… Ljudje imamo psihopate (predvsem tiste pametne) očitno radi, dokler jih lahko opazujemo iz varno zatemnjene kinodvorane. Množici takih primerkov, med katere spadata še Norman Bates iz Hitchcockovega Psihota in Alex de Large iz Kubrickove Peklenske pomaranče, se je pridružil še eden lik, ki si bo po mojem mnenju prislužil filmsko nesmrtnost. Javier Bardem je v glavnem oskarjevskem favoritu No Country for Old Men odlično, oskarja-vredno in predvsem izvirno upodobil Antona Chigurha - psihopata, serijskega morilca, ki za ubijanje uporablja kar (izvirno) napravo za uboj živine. Podobno kot zgornji trije tudi Anton Chigurh niti ne trzne, ko pritisne na petelina, kar mu daje odločilno prednost pred nasprotnikom. Je pomanjkanje vesti nekaj, kar tem psihičem zavidamo, da jih tako kuje v zvezde? Res bi pasalo biti en dan brez nje in narediti nekaj zase, resnično samo zase.

Še nekaj psihičev, ki so prav tako zaznamovali filmsko zgodovino, vendar z manj nasilja ter prav tako poželi naše navdušenje: Leonardo DiCaprio je bil pri 19 nominiran za vlogo zaostalega fanta v Kaj žre Gilbrta Grapea?. V Letu nad kukavičjim gnezdom smo lahko občudovali cel trop smešno prismuknjenih prebivalcev norišnice, z z oskarjem nagrajenim Jackom Nicholosnom na čelu, padla pa je še nominacija za Brada Dourifa. Pa še z oskarjem nagrajena vloga Dustina Hoffmana v Rain Manu in nominirana vloga Seana Penna v Jaz sem Sam…

Odbita, duhovita in izvirna! To sta brata Coen. Joel in njegov tri leta mlajši brat Ethan Coel sta pravi osvežilni kokelj v zadnja leta precej suhoparnem z remejki in nadaljevanji preplavljenim Hollywoodom. Velika oboževalca Stanleya Kubricka sta nase opozorila že v osemdesetih z uspešnicama Blood Simple. in Raising Arizona.

Njun veliki preboj je prišel leta 1996 z velezabavnim, odbitim in kultnim Fargom, ki jima je prinesel oskarja za izvirni scenarij, Joelova žena, Frances McDormand, pa je dobila kipec za najboljšo glavno žensko vlogo. Joel je dobil še nominacijo za režijo, medtem ko je bil producent Ethan nominiran za najboljši film. Skupaj sta bila nominirana še za montažo, film pa je pobral še nominacijo za fotografijo in stransko moško vlogo (William H. Macy). Ne glede na ogromno število nagrad, skupaj več kot 50, je največje priznanje filmu to, da je postal urbana legenda in v svet ponesel slavo malega mesteca Fargo v Minnesoti. Ker na začetku filma piše, da je bil le ta posnet po resničnih dogodkih, kar pa ni res, je to povročilo veliko zmede in zabavnih primerov. Najbolj znan in tudi daleč najbolj tragičen je primer neke Japonke, ki naj bo dolgo varčevala, da bi prišla v Fargo in izkopala v filmu zakopan denar. Ko so ji na policijski postaji v Fargu povedali, da je vse skuapj fikcija, naj bi se obupana ženska v gozdu obesila. Tudi to sicer ni povsem razjasnjena zgodba, saj drugi viri njen samomor povezujejo z nesrečno ljubeznijo. Kakorkoli že, brata Coen sta se s tem kultnim izdelkom zagotovo zapisala med nesmrtne filmske ustvarjalce.

Kljub temu, da sta nato nanizala še nekaj uspešnic, kot so The Big Lebowski in Kdo je tu nor?, ki jima je prinesel drugo nominacijo za izvirni scenarij ter nekoliko manj uspešna Morilci stare gospe in Loči me in zapelji, nista nikoli presegla kulta Farga. Do sedaj!

No Country for Old Men že zaseda zavidljivo 15. mesto na Imdb-jevi lestvici najboljših filmov vseh časov. Prepičala sta večino kritikov, ki so že podelili svoje nagrade, s 4 nominacijami za zlate globuse pa sedaj čakata še na oskarje, ki ju ob tako velikem splošnem zanimanju množic ne morejo in ne bodo spregledali. S preizkušeno mešanico zabavnih dialogov, nasilja, preklinjanja, drog in sexa bosta svojemu izdelku gotovo zagotovila mesto v filmski zgodovini.

Ob svetovnem dnevu boja proti AIDSU se spodobi in je pravično, da nekaj na to temo napišem tudi sam. Bolezen, ki se je v prejšnjem stoletju razvila nekje v podsaharski Afriki in se v celoti imenuje akvirirani imunski deficitni sindrom, je bila predmet številnih filmov in “pomagala” osvojiti marsikatero nagrado.

Če se ne motim, si lahko danes na pop tv ogledate eno najboljših in tudi najbolj znanih upodobitev z AIDS-om okužene osebe. Tom Hanks je svojega prvega oskarja dobil leta 1994 za vlogo bolnega geja v Philadelphiji. Vloga, ki je v vseh pogledih izjemna in nadpovprečna je od njega zahtevala hujšanje za več kot 10 kilogramov, vendar mu je poleg oskarja prinesla še zlati globus in srebrnega berlinskega medveda. Že naslednje leto je Hanks snel drugega oskarja za Forrest Gump, ki se tudi bežno sreča z AIDS-em, ko na koncu filma prevzame vzgojo svojega sina, saj njegova Jenny umira.

V Ameriki si je Djimon Hounsou kot bolnik z AIDS-om prislužil svojo prvo nominacijo, poleg scenarija pa je bila nominirana še Samantha Morton.

Odlična miniserija Angels in America, ki smo jo lahko videli tudi na tv3, je dobila zares dobre kritike in pobrala številne nagrade, med drugim kar 5 zlatih globusov in 11 emmyjev. V eni izmed vlog gledamo Ala Pacina, ki se sredi osemdesetih bori s takrat še ne čisto poznano boleznijo.

Smrtonosno bolezen ima tudi Penelope Cruz v Almodovarjevem Vse o moje materi, ki je prejel tujejezičnega oskarja. Ed Harris je imel enak problem, ko je bil nominiran za stransko vlogo v The Hours. Za vlogo Althee Leasure v Ljudstvu proti Larryju Flintu bi po mojem mnenju morala biti nominirana tudi Courtney Love, vendar so jo opazili le pri zlatih globusih.

Ta bolezen se pojavi še v prvem nominiranem južnoafriškem filmu Yesterday, Preden se znoči (nominacija za Javierja Bardema) in danes že skoraj kultnem Trainspotting (nominacija za scenarij).

Ta občutljiva tema je očitno dober navdih filmskim ustvarjalcem in zagotovo boste med mojimi predlogi (verjetno sem še marsikaterega pozabil) našli kakšnega s katerim boste nocoj obeležili ta dan. Uživajte varno!