IN OSKARJA DOBI…

Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti (AMPAS) je sestavljena iz več kot šest tisoč članov, ki predstavljajo vsa področja filmskega ustvarjanja. Ti si članstvo v akademiji pridobijo le s povabilom. Letos ga je prejelo 105 ljudi (več tukaj). Njena najbolj znana dejavnost je seveda podeljevanje oskarjev, vendar poleg tega skozi vse leto pripravlja tudi posebne razstave in projekcije, skrbi za filmsko dediščino in financira nekatere projekte povezane s sedmo umetnostjo.

Da bi vse to dobro funkcioniralo, je akademija razdeljena na 15 vej, ki predstavljajo panoge filmske industrije: igrane, režija, scenariji, produkcija, izvršna produkcija, fotografija, montaža, glasba, zvok, vizualni učniki, scenografija, maska, kratki in animirani filmi, dokumentarni filmi ter odnosi z javnostjo. Vsaka veja ima v izvršnem odboru akademije po tri svoje predstavnike, ki so izvoljeni za dobo treh let. Vsako leto se po rotacijskem sistemu na novo ali ponovno izvoli po enega člana vsake veje. Izjema je le oddelke za masko, ki ima le enega predstavnika s prav tako tri-letnim mandatom.

Letos so bili ponovno izvoljeni: Owen Roizman (fotografija), Michael Apted (dokumentarci), Robert Rehme (izvršni producenti), Donn Cambern (montaža), Kathleen Kennedy (producenti), Sid Ganis (odnosi z javnostjo), John Lasseter (kratki in animirani filmi) ter Craig Barron (vizualni učinki). Po nekaj letih premora so se na položaje vrnili: Jeffrey Kurland (scenografija), Martha Coolidge (režija), Arthur Hamilton (glasba), Don Hall (zvok) ter Phil Robinson (scenarij). Na novo je bila izvoljena ena od predstavnic igralskega oddelka, Annette Bening.

Ostali predstavniki, ki ostajajo v odboru so:
Ed Begley Jr., Henry Winkler (igralci)
Curtis Hansonn Paul Mazursky (režija)
James L. Brooks, Frank Pierson (scenarij)
Rosemary Brandenburg, Jeannine Oppewall (scenografija)
Caleb Deschanel, Vilmos Zsigmond (fotografija)
Rob Epstein and Richard Pearce (dokumentarci)
Jim Gianopulos, Tom Sherak (izvršni producenti)
Dede Allen, Mark Goldblatt (montaža)
Bruce Broughton, Charles Fox (glasba)
Mark Johnson, Hawk Koch (producenti)
Cheryl Boone Isaacs, Marvin Levy (odnosi z javnostjo)
Carl Bell, Jon Bloom (kratki in animirani filmi)
Curt Behlmer, Kevin O’Connell (zvok)
Richard Edlund, Bill Taylor (vizualni učinki)

Vsi ti člani odbora med seboj nato izvolijo predsednika, tri podpredsednike, tajnika in blagajnika. Vsaka od teh funkcij ima eno lenti mandat, posameznik pa je lahko izvoljen štirikrat zapored. Tako je bil letos že četrtič izvoljen predsednik akademije Sid Ganis (na sliki). Na podpredsedniško mesto je bil ponovno izvoljen Robert Rehme (iz veje izvršnih producentov), na novo pa so na ta položaj izvolili Kathleen Kennedy in Hawka Kocha (producentska veja). Še eden predstavnik izvršnih producentov Tom Sherak, je bil izvoljen za blagajnika, tajnik pa je postala Cheryl Boone iz PR.

Okoli Ledgerjeve upodobitve Jokerja je nastala cela razprava. Bo dobil oskarja ali ne? Bo vsaj nominiran? Glede na trenutno stanje v medijih ni skoraj da nobenega dvoma o tem. Ali ga bo tudi dejansko dobil pa bomo videli šele februarja. Takrat se bo juhica že malce ohladila in pod žarometom bo gotovo še nekaj odličnih vlog, vredne zlatega viteza.

Koliko ljudi pa je sploh že prišlo iz groba sprejet oskarja? V bistvu kar precej. Skupno je akademija posthumno nominirala kar 55 ljudi, dobilo pa ga je 13. V to številko pa niso ušteti trije, ki so po smrti dobili častne ali posebne nagrade.

“Rekorder” na tem področju je Howard Ashman, ki je bil po svoji smrti nominiran kar štirikrat. Leta 1992 najprej za tri različne pesmi iz risanke Lepotica in zver, naslednje leto pa še za pesem iz Aladdina. Enega izmed njih je tudi dobil, kar je bil njegov drugi kipec. Prvega je dobil za pesem “Under the Sea” iz risanke Mala morska deklica.

Kar trikrat je bil po smrti nominiran tudi scenograf William Horning. In sicer leta 1959 za Gigi, ter leta 1960 za Ben-Hur in Sever, severozahod. Dobil je dve nagradi in postavil svojevrsten rekord, saj je to največje število po smrti osvojenih oskarjev v zgodovini. Po trikrat sta bila posthumno nominirana tudi kostumografinja Gile Steele in skladatelj Jerome Kern.

Leta 1972 je prišlo do posebnega pripetljaja. Oskarja za glasbo je namreč dobil Chaplinov film Limelight, ki so ga posneli že 20 let prej. Ker je bil Charles Chaplin dolga leta izgnan iz ZDA zaradi domnevnega simpatiziranja s komunizmom, film tam dolgo ni bil predvajan. Ko pa je bil, ga je akademija morala upoštevati. Kasneje so spremenili pravilo, tako da filmi starejši od dveh let ne morejo biti nominirani. Takrat sta bila za glasbo poleg Chaplina nominirana še Raymond Rasch in Larry Russell, ki sta oba že umrla.

Med znanimi ljudmi, ki so po smrti dobili oskarja je tudi Walt Disney, ki je bil leta 1969 nagrajen za kratko risanko Winnie the Pooh and the Blustery Day. To je bil njegov že 22. in zadnji oskar.

Leta 1993 je nagrado Jeana Hersholta za delo na humanitarnem področju dobila legendarna Audrey Hepburn. 20. januarja 1993, le nekaj dni po objavi, da bo prejela nagrado je Hepburnova umrla za rakom. Na podelitvi je nagrado sprejel njen sin, Sean H. Ferrer.

Častnega oskarja je po njegovii smrti akademija namenila Edwardu G. Robinsonu leta 1973. Douglas Fairbanks pa je leta 1940 dobil posebno nagrado za doprinos k filmski industriji kot prvi predsednik akademije.

Čisto prvo nominacijo po smrti so pravzaprav podelili že na prvi podelitvi leta 1929. Takrat sicer še ni bilo nominacij v takšni obliki kot danes, vendar so nekateri, ki niso dobili oskarja, namesto tega domov odnesli plaketo. Med takratnimi dobitniki le te je bila tudi scenaristka filma The Private Life of Helen of Troy, Gerald Duffy, ki pa je umrla slabo leto prej. Leto zatem naj bi bila nominirana igralka Jeanne Eagels za film The Letter. Kot že rečeno, nominacija ni uradna, prav tako “drugo uvrščeni” niso dobili nobene plakete, vendar je iz arhivov akademije razvidno, da so pred podelitvijo razpravljali o možnih nagrajencih, med katerimi je bila tudi Eagelsova.

Prva prava uradna posthumna igralska nominacija pripada Jamesu Deanu, ki je bil leta 1956 nominiran za Vzhodno od raja, leto kasneje pa še za Velikana. Skupno je bilo v igralskih kategorijah posthumno nominiranih šest igralcev. Poleg že omenjenih Jeanne Eagels in Jamesa Deana, še: Spencer Tracy za Guess Who’s Coming to Dinner (1968), Peter Finch za Network (1977), Ralph Richardson za Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes (1985) in Massimo Troisi za Il Postino leta 1996. Slednji je poleg igralske nominacije dobil tudi tisto za scenarij. Edini dobitnik igralskega oskarja po smrti pa je bil Peter Finch.

Akademija je v svoje vrste povabila 105 novih članov, ki bodo že na naslednji podelitvi pomagali izbrati nominirance in dobitnike. Med najbolj znanimi novinci so igralci Sacha Baron Cohen, Josh Brolin, Ruby Dee in novopečena oskarjevka Marion Cotillard. Povabilo sta dobila tudi režiser in scenaristka filma Juno, Jason Reitman in Diablo Cody ter režiser Piratov s Karibov, Gore Verbinski.

Povabilo akademije dobijo le osebe iz filmskega sveta, ki so bile nominirane za oskarja ali so se kako drugače izkazale v filmskem poslu. Trenutno ima volilno pravico nekaj manj kot 6000 članov. Leta 2004 se je akademija odločila nekoliko zaostriti pogoje za vstop tako, da so v njenih vrstah zares le najboljši.
_______________________________________________________________

Igra
Sacha Baron Cohen
Josh Brolin
Marion Cotillard
Ruby Dee
Allison Janney
Jet Li
Ray Winstone

Režija
Sergei Bodrov
James Gray
Michael Haneke
Doug Liman
Kimberly Peirce
Peyton Reed
Jason Reitman
Walter Salles
Gore Verbinski

Scenarij
Judd Apatow
David Benioff
Jean-Claude Carriere
Diablo Cody
Tamara Jenkins
Jeff Nathanson
Nancy Oliver

Beri naprej »

Na torkovem zasedanju je odbor guvernerjev akademije sprejel nekaj sprememb v pravilniku, ki bo veljal za 81. podelitev oskarjev, ki bo 22. februarja 2009. Akademija pravilnik sicer vsako leto pregleda in ga po potrebi spremeni.

Najbolj očitna letošnja sprememba je v kategoriji za najboljšo izvirno pesem, kjer so omejil število možnih nominacij na največ dve za posamezen film. Še vedno pa je možno prijaviti več pesmi za posamezen film. V zadnjih dveh letih se je zgodilo, da je imel en film (letos Enchanted, lani Dreamgirls) kar po tri nominirane pesmi, oba pa sta ostala praznih rok.

Do sedaj so člani glasbene veje akademije na posebnem predvajanju gledali izseke filmov, v katerih se pojavijo pesmi, in nato izglasovali nominirance. Od sedaj naprej bodo tisti člani, ki se ne morejo udeležiti predvajanja na dom dobili dvd s posnetki, ki ga bodo morali skupaj z izpolnjeno glasovnico vrniti. Glasovati pa ni dovoljeno članom, ki imajo med kandidati svojo pesem. Dovoljeno jim je glasovati le v drugem krogu, ko se izbirajo zmagovalci.

Veliko je bilo pritožb na izbiranje nominirancev za tujejezično kategorijo, kjer je letos veliko zares dobrih filmov ostalo zunaj. Še vedno ostaja izbiranje v dveh krogih, ki ga je akademija uvedla leta 2006. V prvem člani akademije, ki so dosegli minimalno udeležbo na projekcijah kandidatov, izberejo devet filmov, ki jih nato deset naključno izbranih članov v drugem krogu zreducira na pet. Nova pravila določajo, da v prvi fazi člani izberejo le šest filmov za drugo fazo, ostale tri pa posebna 20-članska komisija za tujejzični film.
_______________________________________________________________

Celoten pravilnik v pdf obliki si lahko ogledate tukaj.

Harold John Russell je bil kanadsko-ameriški veteran druge svetovne vojne. Japonski napad na Pearl Harbor, 7. decembra 1941, ga je tako pretresel, da se je že naslednji dan vpisal v vojsko. Tri leta kasneje je kot strokovnjak za eksploziv učil rekrute, ko mu je zaradi pregorele varovalke v rokah eksplodiral TNT in je ostal brez njih. Zato je za nadomestilo dobil kljuke. Po okrevanju se je vpisal na Bostonsko univerzo in v tem času nastopil v dokumentarcu o rehabilitaciji veteranov, Diary of a Sergeant. Opazil ga je sam William Wyler in mu ponudil vlogo v filmu The Best Years of Our Lives, ki je postal veliki hit in leta 1947 dobil kar sedem oskarjev, tudi za najboljši film. Nominacijo za stransko vlogo je dobil tudi Russell. Ker se je odbor akademije zavedal, da ima majhne možnosti za zmago, so mu sklenili podariti častnega oskarja za pogum in vzpodbudo, ki jo je s tem dal drugim veteranom. Na podelitvi se je nato izkazalo, da je akademija izglasovala Russellu tudi oskarja za stransko vlogo, tako da je postal edini v zgodovini, ki je bil za isto vlogo nagrajen dvakrat. Poleg tega je le eden izmed dveh neprofesionalnih igralcev, ki je dobil oskarja za igro. Drugi je Haing S. Ngor, ki je leta 1985 dobil kipec za stransko vlogo v The Killing Fields.

Kasneje je Russell dobil še nekaj manjših vlog, sicer pa je živel odmaknjeno od hollywoodskega blišča. Javnost se je ponovno začela zanimati zanj avgusta 1992, ko je nujno potreboval denar za zdravljenje svoje druge žene Betty Marshallsee. Za oskarja, ki ga je dobil za stransko moško vlogo je od zasebnega zbiralca dobil 60,500 dolarjev, častnega pa je obdržal. Russell je oba kipca dobil pred letom 1950, ko je akademija uvedla t.i. “Winners Agreement” (glej tukaj), zato pri prodaji ni imel težav. Čeprav je akademija dejanje obsodila se je Russell branil: “I don’t know why anybody would be critical. My wife’s health is much more important than sentimental reasons. The movie will be here, even if Oscar isn’t.”

Russell je umrl zaradi srčnega infarkta 29. januarja 2002.

Mary Pickford, igralka kanadskega rodu, je pogosto označena tudi kot “prva filmska zvezda”. Zaslovela je še v času nemih filmov, ko slava še ni bila v tolikšni meri povezana s filmom. Leta 1909 je odkrila, da je igranje v filmih preprostejše, pa še bolje plačano, zato se je resno lotila dela. Njen opus je izjemen, saj je samo v prvem letu, še preden je prišla v Hollywood, posnela 50 filmov s sicer manjšimi vlogami. V naslednjih letih ni delala nič manj in njene slike so obšle svet, kjer je dobila na tisoče oboževalcev. Slava ji je prinesla vpliv in moč. Postala je ena od 36 ustanoviteljev ameriške filmske akademije in bila (takrat že drugič) poročena z njenim prvim predsednikom Douglasom Fairbanksom.

Potem, ko so začeli leta 1929 podeljevati oskarje, je bila Pickfordova že druga dobitnica kipca za najboljšo žensko vlogo v filmu Coquette. Že skoraj urbana legenda pravi, da se je Pickfordova nagrado prilobirala. Lobiranje takrat še ni bilo tako težko, saj je o zmagovalcih odločalo vsega skupaj pet članov, poleg tega je bila žena predsednika AMPASa. Čajanka, ki jo je priredila na svojem domu in nanjo povabila vse glasovalce je pravzaprav skoraj legendarna.

A tudi oskar ni mogel rešiti njene kariere, ki je takrat že doživela vrh in jo je počasi uničeval tudi alkohol. Zvezdnica se je po letu 1933, ko je posnela svoj zadnji film (Secrets), izolirala pred svetom in je ni bilo več na spregled. Akademija, ki ji je leta 1976 podelila nagrado za življenjsko delo je morala na njen dom poslati ekipo, ki je preko satelita prenašala njen “zmedeni” zahvalni govor. Dve leti kasneje je umrla.

Njen takratni tretji mož, Charles ‘Buddy’ Rogers, se je leta 1981 poročil z Beverly Ricono, leta 1986 pa je od akademije dobil nagrada Jeana Hersholta za delo na humanitarnem področju . Umrl je leta 1999, njegova vdova pa lani. Tako so se njeni dediči, ki so dobili v last vse tri oskarje odločili, da jih prodajo. Akademija je dvignila glas, saj je imela podpisan sporazum (Winners Agreement - glej tukaj) z dobitnikoma za vse tri kipce. Pickfordova je namreč ob prejemu častnega oskarja podpisala sporazum tudi za tistega iz leta 1930. Dediči pa se ne dajo kar tako zlepa odgnati in napovedujejo tožbo. Pričetek sodne obravnave je postavljen na 8. september.

Kipec možiclja, ki stoji na roli filma in drži križarski meč, je ena najbolj prepoznavnih nagrad na svetu. Kdo bi imel kaj proti če bi eden izmed takih kipcev krasil njegovo dnevno sobo? Tudi, če si ga ni prislužil sam. Vendar, kljub temu, da danes po svetu kroži več kot 2600 takih kipcev, oskarja ni tako zelo preprosto kupiti. Akademija je leta 1950 namreč uvedla posebno pravilo imenovano “Winners Agreement”, ki ga morajo podpisati vsi novopečeni dobitniki, sicer jim akademija oskarja preprosto ne izroči. V pogodbi piše, da kipca ne smejo prodati, če ga pred tem za simbolično ceno 1 dolar ne ponudijo akademiji, saj so to “nagrade za umetniški dosežek” in ne “zbirateljski predmeti”, kot je pojasnil izvršni direktor akademije, Bruce Davis. Akademija je tako nazaj odkupila približno 150 kipcev.

Oskarji, ki so bili podeljeni pred uvedbo sporazuma se občasno pojavijo na kakšni dražbi, kjer dosegajo vrtoglave vsote, nič slabše pa jim ne gre na črnem trgu. Tako je med lastniki oskarja tudi iluzionist David Copperfield, ki je za 250.000 dolarjev kupil kipec režiserja Casablance, Michaela Curtiza. Michael Jackson je leta 1999 za kipec za najboljši film, ki ga je dobil sloviti V Vrtincu, odštel milijon in pol dolarjev. Anonimnež pa je na svoji spletni strani prodajal oskarja, ki ga je leta 1939 prejela Judy Garland. Po drugi strani, pa nekateri zvezdniki, ki ne vedo kam z denarjem, kupujejo oskarje in jih vračajo akademiji. Tako je npr. Kevin Spacey odkupil kipec Georgea Stolla, Steven Spielberg pa oba oskarja, ki ju je dobila Bette Davis.

Podobnih primerov je še veliko. V enem od prihajajočih člankov boste izvedeli, kaj se je zgodilo z nagradi Mary Pickford in zakaj je svojega oskarja prodal Harold Russell.

Oskarji so mimo in strinjamo se da so šli več ali manj v prave roke. Kdo pa je bil vseeno spregledan? Kdo ni bil niti nominiran? Če bi bil med nominacijami še kakšen prostor več, kdo bi ga lahko zasedel?

Angelina Jolie je bila za vlogo v drami A Mighty Heart nominirana za večino pomembnejši nagrad, akademija pa jo je prezrla. Upodobila je Mariane Pearl, vdovo reporterja Wall Street Journala Daniela Pearla, ki so ga leta 2002 v Pakistanu ubili teroristi. Zelo močna vloga, ki je od Jolijeve zahtevala tudi francoski naglas, je verjetno utonila v pozabo zaradi precej zgodnjega izida. Premierno je bil film predvajan že na lanskem Canneskem festivalu, v kinih pa je štaratl že junija.

Paul Dano, mlad igralec, ki se ga zelo verjetno spomnite iz Naše male mis, je v Tekla bo kri upodobil kar dva lika. Najprej mu je bila namenjena manjša vloga, vendar je tik pred začetkom snemanja drugi igralec odpovedal in Dano je zaigral še v vlogi njegovega brata dvojčka. Kot fanatični vernik je bil odličen, vendar je njegova vloga ob izjemnem Danielu Day-Lewisu nekoliko zbledela.

Vincent Cassel je bil zares odličen v Eastern Promises, kot razvajeni sin mafijskega botra. Ne morem verjet, da ni dobil niti ene same nominacije za katerokoli nagrado. Mu vsi zavidajo Monico Belucci??

Susan Sarandon, kot mati, ki V dolini smrti izgubi dva otroka, bi bila z večjo vlogo, zelo verjetno tudi opažena. Enako dobra je bila Imelda Staunton v zadnjem Harryu Potterju, a je film vsekakor premalo resen za akademijo. In še ena stranska ženska vloga, ki me je navdušila: Kelly MacDonald (No Country for Old Men). In seveda John Travolta za Hairspray.

Filmi, ki bi se še lahko znašli med top5: Le Scaphandre et le papillon, Into teh Wild, Sweeney Todd.

Ni mi čisto jasno zakaj ni bil nominiran Jonny Greenwood, ki je napisal odlično glasbeno spremljavo za There Will Be Blood.

V I’m Not There je bila Cate Blanchett mogoče pretirano izpostavljena. Tudi drugi obrazi Boba Dylana so bili fenomenalni: npr. Heath Ledger in mladi Marcus Carl Franklin. Mogoče bi se na Ledgerja celo spomnili, če bi umrl kake dva tedna prej, preden so razglasili nominacije. (rip).

Za najboljši animirani film: The Simspons in Bee Movie.

Tujejezične kategorije raje sploh ne bi omenjal, saj so spregledali moje največje favorite: 4 meseci, 3 tedni in 2 dni, Persepolis in Auf der anderen seite.

Pesem: “Rule the Wold” iz Stardust.

Še kdo?

Pred samo ceremonijo je bilo veliko namigovanj, da bi utegnila imeti eno najvišjih gledanosti v zgodovini, saj je bilo zanimanje za oskarje po koncu scenaristične stavke veliko. Vendar je bilo prav nasprotno. Letošnja (zares dolgočasna) podelitev je bila namreč najmanj gledana podelitev odkar so leta 1966 uvedli Nelsonov model merjenja deleža gledalcev in leta 1976, ko so začeli meriti število gledalcev. Oskarje je v povprečju videlo 31.76 milijona Američanov, kar je 20% manj kot lani. Te številke po Nielsenovi metodi predstavljajo 18,66% gospodinjstev. Do sedaj je “rekord” v najslabši gledanosti držala podelitev iz leta 2003, ki jo je zaznamovala Iraška vojna. Ogledalo si jo je 33,09 milijona Američanov.

Nizko gledanost gre pripisati tudi “slabšim” filmom, saj nobeden od peterice nominiranih v glavni kategoriji ni prišel med top 30 najbolj dobičkonosnih filmov lanskega leta v ZDA. Največ, okoli 150 milijonov je zaslužil film z najmanjšim proračunom (6,5 milijona dolarjev), Juno. Skupno je vseh pet filmov zaslužilo “le” 327 milijona dolarjev.

Izkupiček (vsaj 2 oskarja):
No Country for Old Men: 4/8
The Boune Ultimatum: 3/3
There Will Be Blood: 2/8
La Vie en Rose: 2/3

Dolžina: 3 ure in 21 minut (z reklamami vred).

Sedmič se je podelitev odvijala v Gledališču Kodak v centru Hollywooda, drugič jo je vodil Jon Stewart, 33. pa jo je prenašala televizijska mreža ABC.

Prvič po letu 1964 se je zgodilo, da Američani niso dobili niti enega izmed igralskih oskarjev. Daniel Day-Lewis in Tilda Swinton sta namreč Britanca, Marion Cotillard je Francozinja, Javier Bardem pa Španec.

Marion Cotillard je po Sophii Loren in Robertu Benigniu šele tretja dobitnica igralskega oskarja v tujem filmu. V biografiji o šansonjerki Edith Piaf je imela sicer zares dobre možnosti, kar kaže tudi statistika: v zadnjih devetih letih je kar sedem dobitnic oskarja za glavno vlogo igralo resnično osebo.

Ruby Dee (83) je postala druga najstarejša nominiranka v stranski kategoriji. Za Glorio Stuart, ki je bila leta 1998 pri svojih 87ih letih nominirana za stransko vlogo v Titaniku.

Ruby Dee se v Ameriškem Gangsterju pojavi za manj kot pet minut, kar je druga najkrajša nominacija v zgodovini, za Sylvio Miles v Polnočnem kavboju (1970).

Hal Holbrook (82) je postal najstarejši nominiranec v stranski kategoriji. Do sedaj je ta rekord držal Ralph Richardson, ki je bil leta 1985 posthumno nominiran za Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes.

Scenograf Robert Boyle (več o njem tukaj), ki so mu izročili nagrado za življenjsko delo, je pri 93 letih postal najstarejši prejemnik te nagrade.

Cate Blanchett je 11 igralka, ki je bila nominirana v obeh igralskih kategorijah v istem letu. Seznam ostalih si lahko ogledate tukaj.

Kevin O’Connell, mešalec zvoka, ki je bil letos nominiran že 20., je še popravil svoj “rekord” in ostaja največkrat nominirana oseba, brez oskarja.

Ellen Page (20) je četrta najmlajša nominiranka za glavno vlogo. Najmlajša je Keisha Castle-Hughes, ki je bila leta 2003 pri 13 nominirana za Jezdeca kitov.

13-letna Saoirse Ronan je postala sedma najmlajša nominiranka za stransko žensko vlogo. Rekord drži Tatum O’Neal, ki je pri desetih dobila kipec za Paper Moon (1974).

30-letni režiser Jason Reitman je sedmi najmlajši nominiranec v svoji kategoriji. Rekord drži takrat 24-letni John Singleton, ki je bil leto 1992 nominiran za režijo filma Boyz N the Hood.

To sicer še zdaleč ni moje področje, vendar ko se govori o oskarjih se govori tudi o oblekah. Letos se mi sicer ni zdelo, da bi bilo obupnih oblek veliko. Elegance je bilo precej in med najlepšimi ne vem koga izpostavit. Helen Mirren se pri svojih 62ih drži super in sinoči je bila res prava kraljica, ko je Daniela Dey-Lewisa poveličala v viteza. Lepa je bila tudi noseča Jessica Alba, Jennifer Garner, Marion Cotillard, Amy Adams, Katherine Heigl in še kakšna bi se našla… Penelope Cruz npr. Aja in Hilary Swank.

In obupne. Najbolj mi je šla v oči Tilda Swinton, ki nima nobenega smisla - še manj kot jaz. Res da je naredila precejšen napredek v primerjavi s podelitvijo BAFT (takrat je bilo prav groteskno podobna bolnemu, zelenemu stvoru). Ellen Page bi se za svojih 21 let lahko bolj sexy oblekla. Po drugi strani, pa Diablo Cody ni treba povsod opozarjati, da je bila včasih striptizeta.

Sicer pa, kot sem rekel… ne spoznam se in ne bi rad govoril neumnosti in kritiziral zadnje mode. Podajte še vi svoje mnenje.

JON STEWART (-)
Prvi in največji minus gre voditelju. Se je še komu zdelo, da je bil zares dolgočasen? Je bila katera šala zares smešna? Predlani, ko je prvič vodil podelitev je vice stresal iz rokava, sinoči pa se mi je zdela še najbolj duhovita šala, ki si jo je sposodil od nagrajencev za najboljšo izvirno pesem, ki sta v zaodrju svoja oskarja pripravila k poljubu. Marketa Irglova je dejala: “Pa saj sta oba fanta,”, njen so-nagrajenec, Glen Hansard, pa: “Saj ni važno, to je Hollywood!”

Posrečena je bila še šala na račun nosečih zvezdnic in, da bo morda, do konca večera še kakšna nova, saj je v dvorani tudi Jack Nicholson. No vmes je bilo še nekaj iskric, vendar norčevanje iz tehničnih kategorij in filmskih clipov zagotovo ni bilo eno izmed njih. Očitno stavka scenaristov le ni bila čisto brez posledic za oskarje, saj se v slabih dveh tednih niso mogli spomniti boljše zabave.

ZAHVALNI GOVORI (+ -)
Kar se tiče zahvalnih govorov so bili vsi več ali manj dolgočasni. Hvala bogu sta za emocije poskrbeli Marion Cotillard, ki je bila tako ganjena, da veliko itak ni povedala, in pa Diablo Cody, ki je vso sezono nagrad poudarjala svoj “tough” značaj, na koncu pa le ni mogla skriti veselja, kako je od striptizete prišla do oskarjevke. Aha, in Javier Bardem je bil sijajen s svojo španščino. Tilda pa rahlo zmedena, govorila bedarije, a vseeno zabavne.

Morda se splača izpostaviti še govor Markete Irglove, ki je dobro izkoristila dodaten čas, ki ji ga je akademija namenila, pote ko so je predčasno “nagnali” z odra. Ampak spet, slišali smo že 1000-krat slišano zgodbo o uspehu, o sanjah, ki so se zdele neuresničljive…. bla bla bla.

REKLAME (-)
Kot, da ni bila sama podelitev že dovolj dolgočasna (je pa bila ena krajših v zadnjih letih - 3 ure in 21 minut), so jo še dodatno filali z reklamami. Ne spomnim se, da bi jih bilo katero leto toliko, sploh v zadnjem delu, ko so jih dali za vsako podeljeno nagrado.

ARHIVSKI POSNETKI (+)
Kratki posnetki iz preteklih podelitev, ko so zdaj že legende, dobile svoje zlate kipce. Konec koncev je bila podelitev okrogla, osemdeseta, in nekako se je spodobilo pogledati v preteklost, čeprav so z zares dolgo montažo o najboljših filmih malo pretiravali. Vendar se mi zdi, da montaž kljub temu ni bilo toliko kot v preteklih letih. Ravno prav za intermezzo.

HAPPY WORKING SONG (–)
Ok, to je blo pa res malo mimo… Amy Adams je čisto sama samcata na enem največjih odrov kar jih imajo v ZDA in verjetno na svetu, odpela pravljično pesem v kateri naj bi ji pri pospravljanju pomagale živali. In kje so bile? A ni bogo zgledala tam gor no? Mogoče, da so jih hoteli računalniško ustvarit (tako kot čebelico Barry B. Benson), vendar jim je nagajal tehnika?? Morda, a dvomim, da se je to zgodilo na tako dodelani prireditvi. No, medtem so imele ostale glasbene točke izjemno scenografijo, kostumografijo in koreografijo.

PODELJEVALCI (+)
Nekaj novih in zaželenih obrazov: Keri Russel, Owen Wilson (nazaj po poskusu samomora), Marty Scorsese (od koga je še bolje dobiti režiserkega oskarja?), Harrison Ford, Denzel Washington, Josh Brolin.
Ameriški vojak, ki so preko satelitske povezave podelili oksarja za najboljši kratki dokumentarec so bili prav prisrčni. Konec koncev se vsako leto poudarja, da je del bleščeče podelitve namenjen tudi njim. Pa vendar, poudarek patriotizma je bil spet velik?

PODELJEVALCI (-)
Vsako leto eni in isti, zadnjih ne vem, vsaj 5 let: John Travolta, Jack Nicholson, Nicole Kidman, Penelope Cruz, Steve Carell, Renee Zellweger, Caemron Diaz, Tom Hanks.
Ok, kaj pa ti delajo na oskarjih?: Dwayne-The Rock-Johnson, Jonah Hill, Miley Cyrus, Seth Rogen.

MEDNARODNOST (++)
Ne delajo samo v Hollywoodu dobrih filmov in to je v zadnjih letih priznala tudi akademija, saj je med nominiranci in dobitniki vse več tujih izdelkov. Marion Cotillard je šele tretja dobitnica v igralski kategoriji, ki je igrala v tujem filmu, Javier Bardem je sicer zaigral v ameriški produkciji, vendar je Španec. Močan vpliv imajo tudi Britanci, slišali smo nekaj italijanščine, pa še malo francoščine. Lepo je videti, da so oskarji globalna zadeva.